Papež o Jakobovem boju z Bogom: Noč molitve, ki s trdnostjo in vztrajnostjo prosi Boga za blagoslov in novo ime, novo stvarnost, ki je sad spreobrnjenja in odpuščanja

VATIKAN (sreda, 25. maj 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco spregovoril o Jakobovem boju z Bogom, o katerem beremo v 32 poglavju prve Mojzesove knjige (1 Mz 32, 23-32). Kot je dejal sveti oče, je duhovno izročilo Cerkve v tem svetopisemskem besedilu videlo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti. »Svetopisemsko besedilo nam govori o dolgi noči iskanja Boga, o boju, da bi se vedelo njegovo ime in videlo njegovo obličje,« je dejal papež. »Je noč molitve, ki s trdnostjo in vztrajnostjo prosi Boga za blagoslov in novo ime, novo stvarnost, ki je sad spreobrnjenja in odpuščanja.«

Svetopisemsko besedilo pripoveduje, da je Jakoba, ki je ostal sam, nenadoma napadel neznan mož, s katerim se je bojeval vso noč. Znajde se sredi skrivnostnega boja, ki ga zaloti v osamljenosti in ne da možnosti, da bi se pripravil na pravo obrambo. Temno je in Jakob ne vidi jasno svojega nasprotnika, ki ostane neznanec tudi za nas, bralce. Šele na koncu, ko se bo boj skoraj končal, bo 'nekdo' izginil in šele takrat bo Jakob lahko rekel, da se je bojeval z Bogom. Papež je opozoril na še eno neznanko v prizoru. Tako kot ne moremo ugotoviti identitete Jakobovega napadalca, je prav tako težko ugotoviti potek boja. Težko je ugotoviti, kateri zmaguje. Najprej se zdi, da je Jakob močnejši, saj nasprotnik – kot opisuje besedilo – vidi, da ga ne bo zmogel (1 Mz 32, 26). Zato ga udari v kolk, tako da se Jakobov kolčni sklep izpahne. Zdi se, da je Jakob podlegel udarcu, a ga nato ravno nasprotnik prosi, naj ga pusti oditi (1 Mz 32, 27). Jakob ga zavrne in postavi pogoj: ''Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.'' Nato tekmec Jakoba vpraša po imenu in ta mu odgovori.

Po papeževih besedah, na tem mestu v boju pride do pomembnega preobrata. »Vedeti ime nekoga namreč pomeni neke vrste moč nad osebo, kajti po svetopisemski miselnosti ime vsebuje najglobljo resničnost posameznika, razkriva njegovo intimnost in usodo,« je dejal papež. Vedeti ime pomeni poznati resnico drugega in s tem dobiti možnost, da se nad njim gospoduje: »Ko torej Jakob na prošnjo neznanca razkrije svoje ime in se s tem da v roke svojemu nasprotniku, gre za obliko vdaje, v celoti se izroči drugemu.« A v tej predaji se Jakob paradoksalno pokaže kot zmagovalec, kajti dobi novo ime in nasprotnik mu prizna zmago z besedami: ''Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.'' Z razkritjem svojega imena, je Jakob razkril tudi svojo zgodovino – njegovo ime namreč pomeni 'ta, ki prijema za peto', ali 'ta, ki izpodriva' (1 Mz 25,26) – Bog pa je to negativno resničnost spremenil v pozitivno. Jakob postane Izrael. Novo ime postane znamenje nove identitete. Kot je izpostavil papež, pripoved tudi tukaj ohranja dvojni pomen, kajti ime Izrael pomeni 'Bog je močan, Bog zmaguje'. Jakob je torej zmagal, ampak njegova nova identiteta, ki mu jo podeli nasprotnik, potrjuje in pričuje o zmagi Boga. Ko Jakob povpraša po imenu, mu ta ne odgovori, ampak ga blagoslovi. Gre za blagoslov, ki ga Bog podeli zastonj in ki ga Jakob lahko prejme zato, ker se sam, brez zaščite, brez zvijače in prevare, nemočen izroči, sprejme vdajo in prizna resnico o sebi. »Tako na koncu boja prejme blagoslov, in očak lahko končno prepozna drugega, Boga blagoslova.« Kot pravi: ''Videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ'' (1 Mz 32, 31).

Benedikt XVI. je pojasnil, da Jakobova noč postane za vernika oporna točka za razumevanje odnosa z Bogom, ki v molitvi najde svoj največji izraz: »Molitev zahteva zaupanje in bližino, biti kot telo ob telesu, a ne z Bogom sovražnikom in nasprotnikom, ampak z Gospodom, ki blagoslavlja, ostaja vedno skrivnosten in ki se zdi nedosegljiv.« Zato avtor svetopisemskega odlomka uporablja simbol boja, ki nakazuje moč duha, vztrajnost, žilavost v doseganju tega, kar se želi, je nadaljeval papež. In če je predmet želje odnos z Bogom, njegov blagoslov in njegova ljubezen, noč lahko doseže vrhunec le v podaritvi samega sebe Bogu, v prepoznanju lastne šibkosti, ki zmaga takrat, ko ji uspe, da se izročimo v usmiljenje roke Boga. »Dragi bratje in sestre,« je zaključil sveti oče, »vse naše življenje je kot ta dolga noč boja in molitve, použiti se v želji in iskanju Božjega blagoslova, ki ne more biti odtrgana ali dosežena z zanašanjem na naše moči, ampak mora biti s ponižnostjo sprejeta od Boga, kot zastonjski dar, ki nazadnje dopušča prepoznati Gospodovo obličje.« Ko se bo to zgodilo, se bo spremenila vsa naša resničnost, prejeli bomo novo ime in Božji blagoslov. In še več, je dodal papež. Jakob, ki z novim imenom postane Izrael, na novo poimenuje tudi kraj, kjer se je bojeval z Bogom. Kraj imenuje Penuél, kar pomeni 'Božje obličje', ter ga tako prepozna kot kraj Gospodove prisotnosti. Tisti, ki se pusti blagosloviti Bogu, ki se mu izroči in se mu pusti spremeniti, daje blagoslava tudi svetu, je še povedal Benedikt XVI.

Audio:


Jakobov boj z Bogom (1 Mz 32, 23-32):

Toda vstal je tisto noč, vzel svoji ženi, dekli in enajst sinov ter šel po brodu prek Jabóka. Vzel jih je in jih spravil čez reko. Čez je spravil tudi svoje premoženje.
Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja.
Videl je, da ga ne bo zmogel, zato ga je udaril v kolk, tako da se je Jakobov kolčni sklep izpahnil, ko se je bojeval z njim.
Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.«
Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.«
In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.«
Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil.
Jakob je tisti kraj imenoval Penuél: »Kajti videl sem Boga iz obličja v obličje in kljub temu ostal živ.«
In sonce je vzhajalo nad njim, ko je šel mimo Penuéla in pri tem šepal zaradi kolka.