2011-05-17 14:05:18

Evangelizacija v Afriki


VATIKAN (torek, 17. maj 2011, RV) – Beatifikacija Janeza Pavla II. je bila povod tudi za razmislek o njegovih prizadevanjih za Afriko. Spomnimo na njegova mnoga potovanja v afriške države in na prvo škofovsko sinodo za Afriko, ki jo je sklical aprila 1994 z namenom, da bi se v ospredje postavilo evangelizacijsko poslanstvo Cerkve v Afriki na pragu tretjega tisočletja. Kot je takrat dejal papež, je sinoda velikega pomena za širjenje evangelija v Afriki. Tema evangelizacije je bila namreč del splošnih priprav Cerkve na jubilejno leto 2000, a je bila povezana tudi s prepričanjem, da se s skrbjo za zveličanje Afrike uresničuje Božja volja in da Cerkev mora nadaljevati svoje delo na afriški celini, deležni mnogega trpljenja. Janez Pavel II. je s sinodo Afriki želel dati novo upanje, okrepiti povezanost med člani krajevnih cerkvenih skupnosti in spodbuditi pastoralno solidarnost na celotnem območju. Tako bi Cerkev pomagala Afričanom na poti celostnega razvoja.

Evangelizacija je tudi danes zelo potrebna. Kljub dobrim rezultatom evangelizacije, mnogi Afričani še vedno ne poznajo Kristusovega sporočila. Evangelij namreč kaže pot, osvetljuje pozitivne vrednote celine, jih postavlja za temelje ter tako spreminja srce ljudi in družbe. Da bi evangelizacijo najbolj učinkovito uresničevali, je treba upoštevati afriško družbo v celoti, z vsemi njenimi posebnostmi in notranjimi raznolikostmi. Škofovska sinoda za Afriko iz leta 1994 je izpostavila štiri glavne izzive: inkulturacija, dialog, mediji ter pravičnost in mir. Dala je nov zagon v prizadevanju, da se iz Cerkve v Afriki ustvari Božja družina oziroma skupnost, ki je pozorna na težave vseh svojih otrok.

Naloga ni lahka. Zahteva vnemo, voljo in občestvo. Veliko spodbudo ponuja dejstvo, da Afričane žeja po Bogu. To so dokazali že v preteklosti, ko so z navdušenjem sprejeli evangelij in skozi stoletja vesoljni Cerkvi dali mnoge svetnike in mučence. Tako bo zagotovo ostalo tudi v prihodnje. Prva naloga Cerkve je oznanjevanje Božje besede. Zato mora Cerkev v Afriki najprej evangelizirati samo sebe ter usposobiti pastoralne delavce, predvsem laike, ki bodo sposobni narediti preboj v miselnosti in v sekularnih družbenih strukturah. Kot je zapisal papež v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev v Afriki: da bi se Božjo besedo poznalo, ljubilo, premišljevalo in ohranjalo v srcih vernikov, je treba olajšati dostop do Svetega pisma. Sinoda za Afriko in apostolska spodbuda sta pomenili veliko pomoč pri širjenju evangelija. Mnogi škofje so začeli vztrajati na svetopisemskem apostolatu kot osnovnem ogrodju evangelizacije v Afriki ter izpostavljali, da pred katekizmom morajo ljudje spoznati Sveto pismo.

Pri tem ima veliko vlogo Svetopisemsko središče Afrike in Madagaskarja, ustanovljeno leta 1981 z namenom posvečati se svetopisemskemu apostolatu v Afriki na znanstveni in pastoralni ravni. Središče se v zadnjih letih vedno bolj posveča raziskovanju in pripravljanju različne literature, namenjene predvsem pastoralnim delavcem, ter tako spodbuja poenoten pogled na svetopisemsko pastoralo na afriški celini, upoštevajoč pri tem realnost krajevnih Cerkva. Čeprav je prizadevanje na področju evangelizacije imelo veliko pozitivnih rezultatov, ni mogoče spregledati tudi negativne plati afriške stvarnosti, ki še vedno ostaja navzoča: mnogo je nasilja, trajnih konfliktov, socialne in gospodarske nepravičnosti. Vsa ta dejstva so Janeza Pavla II. spodbudila, da je začel razmišljati o drugi sinodi za Afriko, na kateri bi se razpravljalo o vprašanju miru, pravičnosti in sprave. Do druge škofovske sinode je nato prišlo leta 2009, v pontifikatu sedanjega papeža Benedikta XVI. Kar se tiče pozitivnih rezultatov svetopisemskega apostolata, je nedvomno opazna večja ljubezen afriških vernikov do Božje besede, vidni so dobri pastoralni sadovi, ki nastajajo tudi v zelo težkih okoljih, ko na primer v Južni Afriki ali v Ruandi, kjer mnogi revni ljudje pravijo, da so v svetopisemskem apostolatu odkrili veliko bogastvo in pomoč pri konkretni narodni spravi. Preprosti verniki so sposobni bolje razumeti naravo družbenih problemov in iščejo poti za izboljšanje lastnega življenja v luči Svetega pisma. Svetopisemski apostolat torej ne prispeva le evangelizaciji v ožjem pomenu, ampak prav tako prispeva k razvoju držav in reševanju političnih problemov na celini.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.