VATIKAN (torek, 17. maj 2011, RV) – Beatifikacija Janeza Pavla II. je bila
povod tudi za razmislek o njegovih prizadevanjih za Afriko. Spomnimo na njegova mnoga
potovanja v afriške države in na prvo škofovsko sinodo za Afriko, ki jo je sklical
aprila 1994 z namenom, da bi se v ospredje postavilo evangelizacijsko poslanstvo Cerkve
v Afriki na pragu tretjega tisočletja. Kot je takrat dejal papež, je sinoda velikega
pomena za širjenje evangelija v Afriki. Tema evangelizacije je bila namreč del splošnih
priprav Cerkve na jubilejno leto 2000, a je bila povezana tudi s prepričanjem, da
se s skrbjo za zveličanje Afrike uresničuje Božja volja in da Cerkev mora nadaljevati
svoje delo na afriški celini, deležni mnogega trpljenja. Janez Pavel II. je s sinodo
Afriki želel dati novo upanje, okrepiti povezanost med člani krajevnih cerkvenih skupnosti
in spodbuditi pastoralno solidarnost na celotnem območju. Tako bi Cerkev pomagala
Afričanom na poti celostnega razvoja.
Evangelizacija je tudi danes zelo potrebna.
Kljub dobrim rezultatom evangelizacije, mnogi Afričani še vedno ne poznajo Kristusovega
sporočila. Evangelij namreč kaže pot, osvetljuje pozitivne vrednote celine, jih postavlja
za temelje ter tako spreminja srce ljudi in družbe. Da bi evangelizacijo najbolj učinkovito
uresničevali, je treba upoštevati afriško družbo v celoti, z vsemi njenimi posebnostmi
in notranjimi raznolikostmi. Škofovska sinoda za Afriko iz leta 1994 je izpostavila
štiri glavne izzive: inkulturacija, dialog, mediji ter pravičnost in mir. Dala je
nov zagon v prizadevanju, da se iz Cerkve v Afriki ustvari Božja družina oziroma skupnost,
ki je pozorna na težave vseh svojih otrok.
Naloga ni lahka. Zahteva vnemo,
voljo in občestvo. Veliko spodbudo ponuja dejstvo, da Afričane žeja po Bogu. To so
dokazali že v preteklosti, ko so z navdušenjem sprejeli evangelij in skozi stoletja
vesoljni Cerkvi dali mnoge svetnike in mučence. Tako bo zagotovo ostalo tudi v prihodnje.
Prva naloga Cerkve je oznanjevanje Božje besede. Zato mora Cerkev v Afriki najprej
evangelizirati samo sebe ter usposobiti pastoralne delavce, predvsem laike, ki bodo
sposobni narediti preboj v miselnosti in v sekularnih družbenih strukturah. Kot je
zapisal papež v posinodalni apostolski spodbudi Cerkev v Afriki: da bi se Božjo besedo
poznalo, ljubilo, premišljevalo in ohranjalo v srcih vernikov, je treba olajšati dostop
do Svetega pisma. Sinoda za Afriko in apostolska spodbuda sta pomenili veliko pomoč
pri širjenju evangelija. Mnogi škofje so začeli vztrajati na svetopisemskem apostolatu
kot osnovnem ogrodju evangelizacije v Afriki ter izpostavljali, da pred katekizmom
morajo ljudje spoznati Sveto pismo.
Pri tem ima veliko vlogo Svetopisemsko
središče Afrike in Madagaskarja, ustanovljeno leta 1981 z namenom posvečati se svetopisemskemu
apostolatu v Afriki na znanstveni in pastoralni ravni. Središče se v zadnjih letih
vedno bolj posveča raziskovanju in pripravljanju različne literature, namenjene predvsem
pastoralnim delavcem, ter tako spodbuja poenoten pogled na svetopisemsko pastoralo
na afriški celini, upoštevajoč pri tem realnost krajevnih Cerkva. Čeprav je prizadevanje
na področju evangelizacije imelo veliko pozitivnih rezultatov, ni mogoče spregledati
tudi negativne plati afriške stvarnosti, ki še vedno ostaja navzoča: mnogo je nasilja,
trajnih konfliktov, socialne in gospodarske nepravičnosti. Vsa ta dejstva so Janeza
Pavla II. spodbudila, da je začel razmišljati o drugi sinodi za Afriko, na kateri
bi se razpravljalo o vprašanju miru, pravičnosti in sprave. Do druge škofovske sinode
je nato prišlo leta 2009, v pontifikatu sedanjega papeža Benedikta XVI. Kar se tiče
pozitivnih rezultatov svetopisemskega apostolata, je nedvomno opazna večja ljubezen
afriških vernikov do Božje besede, vidni so dobri pastoralni sadovi, ki nastajajo
tudi v zelo težkih okoljih, ko na primer v Južni Afriki ali v Ruandi, kjer mnogi revni
ljudje pravijo, da so v svetopisemskem apostolatu odkrili veliko bogastvo in pomoč
pri konkretni narodni spravi. Preprosti verniki so sposobni bolje razumeti naravo
družbenih problemov in iščejo poti za izboljšanje lastnega življenja v luči Svetega
pisma. Svetopisemski apostolat torej ne prispeva le evangelizaciji v ožjem pomenu,
ampak prav tako prispeva k razvoju držav in reševanju političnih problemov na celini.