S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden
Od molitve do oznanjevanja

VATIKAN (nedelja, 15. maj 2011, RV) – »Dragi bratje in sestre, naučimo se pogosteje zaustavljati se pred Bogom, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Tako je papež Benedikt XVI. pozval k molitvi vernike, ki so se minuli teden udeležili sredine splošne avdience.

Živi in pravi Bog ne preneha prvi klicati človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi

»Naučimo se v tišini, v svoji notranjosti prepoznavati njegov glas, ki nas kliče in nas vodi v globino našega bivanja, k izviru življenja, k viru zveličanja, da bi stopili onkraj meja življenja in se odprli Božjemu merilu, odnosu z njim, ki je neskončna ljubezen,« so bile papeževe besede. Človek v sebi nosi željo po Bogu: »Človek nosi v sebi žejo po neskončnem, nostalgijo po večnosti, iskanje lepote, željo po ljubezni, potrebo po luči in resnici, ki ga spodbujajo proti Absolutnemu. Človek ve, da se lahko obrne na Boga, ve, da lahko k njemu moli,« je povedal papež. »Molitev je najodličnejši prostor za hvaležnost, za stegovanje k nevidnemu, nepričakovanemu in neizrekljivemu. Zato je molitev za vse izziv, milost, ki jo kličemo, dar Njega, h kateremu se obračamo.« Človeško iskanje najde svojo popolno dovršitev samo v Bogu: »Molitev, ki je odprtost in dvigovanje srca k Bogu, postane tako oseben odnos z njim. Četudi človek pozabi svojega Stvarnika, živi in pravi Bog ne preneha prvi klicati človeka k skrivnostnemu srečanju v molitvi,« je še dejal Benedikt XVI. in navedel stavek iz Katekizma katoliške Cerkve: ''Ta korak ljubezni zvestega Boga, je v molitvi vedno prvi, človekov korak je vedno odgovor. Ko se Bog razodeva in odkriva človeka njemu samemu, se molitev izkazuje kot medsebojno klicanje, kot drama zaveze. Po besedah in dejanjih zajema ta drama srce. Razkriva se v svoji zgodovini odrešenja.''

Družina je kraj, kjer se srečata teologija telesa in teologija ljubezni

»Bog človeku ponuja tudi pot osvoboditve telesa, katere jezik je hranjen v družini.« Sveti oče je minuli teden sprejel udeležence simpozija o teologiji telesa in teologiji ljubezni, ki ga je pripravil Papeški inštitut Janeza Pavla II. Izpostavil je, da je »družina kraj, kjer se srečata teologija telesa in teologija ljubezni. Tu se spozna dobroto telesa, njegovo pričevanje o dobrem izvoru, in sicer iz izkušnje ljubezni, prejete od staršev.« V družini človek odkriva svojo odnosnost, da se ne more samouresničiti kot neodvisen posameznik, ampak kot otrok, zakonec, oče, mati. Človekova identiteta je zasnovana v poklicanosti k ljubezni, v sprejemanju sebe od drugih in podarjanju sebe drugim. Vse to pa ima vrh v Učlovečenju, v Kristusovem prihodu, ko se je Bog razodel v telesu. V ljubezni je človek ponovno ustvarjen, je dejal Benedikt XVI.: »Prava očarljivost spolnosti se rodi iz veličine tega obzorja, ki se odpira: popolna lepota, svet druge osebe in skupni svet, ki nastane v združitvi, obljuba skupnosti, ki se skriva v njem, nova rodovitnost, pot, katero ljubezen odpre proti Bogu, ki je izvir ljubezni.« Združitev v enem telesu postane doživljenjska združitev, tako da mož in žena postaneta tudi en duh. Prav telo nas tako uči o vrednosti časa, ki je potreben za počasno dozorevanje ljubezni. Papež Benedikt XVI. je poudaril, da pri tem tudi vrednota čistosti dobi nov smisel: »Ne pomeni 'ne' užitkom in radostim življenja, ampak velik 'da' ljubezni kot globoki zvezi med osebami, ki zahteva čas in spoštovanje; kot skupni poti proti polnosti in kot ljubezni, ki postane sposobna porajati življenje ter novo življenje, ki se rodi, velikodušno sprejeti.«

Vse v Cerkvi je v službi oznanjevanja

»Vse v Cerkvi je v službi oznanjevanja: vsako področje njenih dejavnosti in tudi vsaka oseba, z različnimi nalogami, katere je poklicana opravljati,« je dejal papež udeležencem generalne skupščine Papeških misijonskih družb. Da bi res vsak Kristusov učenec lahko izpolnjeval poslanstvo oznanjevanja Božje besede, je nadaljeval sveti oče, mora najprej resnično verjeti, da je Božja beseda odrešilna resnica. Če to prepričanje vere ni globoko ukoreninjeno v življenju, tudi ni mogoče čutiti ljubezni in lepote, da bi ju lahko oznanjali. Pri tem gre tako za življenje posameznika kot skupnosti. Temeljni pogoj za oznanjevanje pa je popolnoma se pustiti okleniti Kristusu, ki je utelešena Božja beseda. Le kdor jo pozorno posluša, jo lahko nato oznanja. Biti mora pod njeno močjo in se hraniti z zakramenti. To dvoje je življenjski sok za misijonsko poslanstvo: »Le kdor je globoko ukoreninjen v Kristusu in njegovi Besedi je sposoben vztrajati pred skušnjavo, da bi oznanjevanje omejili zgolj na človeški in družbeni projekt, kateremu je prikrita ali zamolčana transcendentna razsežnost odrešenja, katero je Bog ponudil v Kristusu. Gre za Besedo, katero je treba izpričevati in razglašati jasno, kajti brez doslednega pričevanja se pokaže kot manj razumljiva in verodostojna. Čeprav se pogosto počutimo neprimerne, uboge in nesposobne, vedno ohranimo gotovost v moč Boga, ki spravlja svoj zaklad 'v lončene posode' prav zato, da bi pokazal, da je On, ki deluje preko nas.«

Audio: