Zgodba o Božji ljubezni do človeka: besede svetega očeta med velikim tednom

VATIKAN (torek, 26. april 2011, RV) – Sveti oče je med velikim tednom osvetlil izjemno zgodbo o Božji ljubezni do človeka. Močne besede, katere je izrekel v tem času, so kot poziv človeštvu, da bi doumeli, da so se vrata k Bogu odprla.

V homiliji med velikonočno vigilijo je spregovoril o stvarjenju in nagovoril vse, ki so v dvomih ali Boga zanikajo. Za vsem, kar je dobro, stoji nek um, ki to naredi. Ta um ali stvariteljski Razum je Bog. In Bog je Ljubezen, ki je želel svojo ljubezen na poseben način posredovati enemu izmed svojih bitij, človeku: »Če bi bil človek le nek naključni proizvod evolucije nekje na obrobju vesolja, bi bilo njegovo življenje brez smisla ali celo neka motnja v naravi. Toda nasprotno, v začetku je Razum, stvariteljski in božji Razum.«

Prave ljubezni ni brez svobode. Zato je človek svoboden, da Boga zavrne in zanika njegov obstoj. Bog se ne vsiljuje, toda v človeškem srcu vedno ostane Božja sled, zato brez Boga ostane trajno nemirno. Na cvetno nedeljo je sveti oče poudaril: »Mi sami smo preslabotni, da bi svoje srce povzdignili do Božjih višav. Tega ne zmoremo. Prav napuh, ki nam pravi, da bomo zmogli sami, nas vleče navzdol in nas oddaljuje od Boga. Bog sam nas mora potegniti k sebi v višave in to je tisto, kar je začel Kristus na križu. On se je spustil do skrajnega dna človeškega obstoja, da bi nas potegnil v višave k sebi, k živemu Bogu.«

Bog se je spustil, da bi se človek lahko dvignil. Toda to ni lahko. Imamo svojo voljo in slediti volji Drugega je lahko naš križ, naša smrt. A Jezus nam je pokazal, da prav iz te smrti izvira življenje. On je izpolnil Božjo voljo in je vstal: »Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije in mističnega izkustva: je dogodek, ki zagotovo presega zgodovino, toda ki se je zgodil v določenem trenutku zgodovine in v njej pustil neizbrisno sled.« Te besede je papež Benedikt XVI. izgovoril med velikonočnim sporočilom.

Dan pred tem pa je poudaril, kako Kristusovo vstajenje spreminja zgodovino in življenja. Učenci bi se po njegovi smrti porazgubili, a ker so ga videli vstati, so za svojega Gospoda dali življenje. Niso se več bali smrti. In tako se je lahko rodila Cerkev: »Cerkev ni neko navadno združenje, ki bi skrbelo za verske potrebe ljudi. Ne, Cerkev človeka vodi v stik z Bogom.«

A Cerkev sestavljajo slabotni ljudje, ki morajo oznanjevati nekaj, kar je veliko večje od njih samih: Božjo besedo. Sveti oče je na veliki četrtek spomnil: »Vsi mi se moramo vedno znova učiti sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi. Tudi mi težko sprejmemo, da bi se On združil z omejitvami svoje Cerkve in njenih duhovnikov. Tudi mi ne želimo sprejeti, da je On na tem svetu brez moči. Vsi mi potrebujemo spreobrnjenje, ki Jezusa sprejema v njegovem bivanju kot Bog in kot Človek. Potrebujemo ponižnost učenca, ki sledi volji Učitelja.«

Biti kristjani je odgovornost. Pomeni pričevati svetu o živem Bogu in zato vedno iskati Božji obraz. Po križevem potu v Koloseju je papež Benedikt XVI. vernike spodbudil: »Križ ni znamenje zmagoslavja smrti, greha, zla, ampak je svetlo znamenje ljubezni, ali bolje prostranosti Božje ljubezni, ki je nekaj, česar ne bi mogli nikoli zahtevati, si predstavljati ali upati: Bog se je sklonil k nam in se tako ponižal, da je dosegel najtemnejše kotičke našega življenja. Tako nam je podal roko in nas pritegnil k sebi.«

Audio: