Predsednik Italijanske škofovske konference o vplivu Janeza Pavla II. na Cerkev v
Italiji
VATIKAN (torek, 26. april 2011, RV) – Papež Janez Pavel II. je dal velik prispevek
tako cerkvenemu kot družbenemu in kulturnemu življenju v Italiji. Rad je imel Italijo
in Italijani imajo radi Janeza Pavla II., kar se še posebej v teh zadnjih dneh pred
njegovo beatifikacijo kaže preko številnih pobud in priprav, ki potekajo po vseh italijanskih
cerkevnih skupnostih.
O vplivu Janeza Pavla II. na italijansko katoliško Cerkev
je za Radio Vatikan spregovoril kardinal Angelo Bagnasco, predsednik Italijanske škofovske
konference in nadškof v Genovi. »Papež Janez Pavel II. ni vstopil le v srce katoliškega
sveta, ampak tudi v srce celotnega sveta,« je dejal kardinal Bagnasco in izrazil
veliko veselje ob beatifikaciji ter hvaležnost Benediktu XVI., da je beatifikacijo
tudi sam hotel. Izpostavil je nauk Janeza Pavla II., povezan s človekovimi pravicami
in dostojanstvom vsakega človeka. Po Bagnascovih besedah ne gre za sociološko sporočilo,
ampak teološko, kajti ko je papež govoril o človeku je »vedno gledal na Jezusa
Kristusa, ki razkriva resnično Božje obličje in obličje človeka«. Na vprašanje,
kaj italijanska Cerkev pričakuje od beatifikacije, je kardinal odgovoril, da nov zagon
na področju evangelizacije: »Cerkev mora biti pozitivna navzočnost, polna kvasa,
veselja za dobro vseh; ne z željo, da bi se vmešavala, ampak da bi z oznanjanjem evangelija
Jezusa Kristusa služila italijanski družbi.«
Predsednik Italijanske
škofovske konference je tudi povedal, da je papež Karol Wojtyla v Italijo in na Zahod
prinesel odmev svoje osebne zgodovine: zgodovino Poljske in tudi zgodovino Vzhoda,
ki se je močno boril za svojo svobodo in enakost. Po kardinalovih besedah je dal zdravilen
sunek Italiji in Zahodu. Janez Pavel II. je bil tudi tisti, ki je brez bojazni in
kompleksov ponovno obudil izraz ''domovina'' v njegovem etimološkem smislu. Na zelo
lep način je obudil in razširil ljubezen do lastne domovine, kulture, izročil in naroda.
Govoril je o duhu naroda. Pri vsem tem pa ni zapadel v zaprtost identitete, je izpostavil
kardinal Bagnasco: »Znotraj lepega in močnega izročila, znotraj zgodovine vrednot,
vedno obstaja uvod in pogoj za odprtost, ki pomeni vključujevanje in
obogatitev katerekoli druge kulture.«