»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel.«

RIM (četrtek, 21. april 2011, RV) – Ob začetku praznovanja velikonočnega tridnevja je sveti oče danes popoldne v baziliki sv. Janeza v Lateranu vodil evharistično bogoslužje. Na veliki četrtek se spominjamo zadnje večerje, med katero je Jezus postavil evharistijo. Skupaj z evharistijo, ki ponavzoča Kristusovo žrtev na križu in skrivnost odrešenja, pa je postavil tudi zapoved medsebojne ljubezni. Simbolično jo je udejanjil z umivanjem nog učencem. To dejanje vsako leto ponovi tudi papež, ko med bogoslužjem velikega četrtka umije noge dvanajstim duhovnikom rimske škofije. Ob koncu svete maše pa najsvetejši oltarni zakrament v procesiji prenese v stransko kapelo in se tam nato za nekaj trenutkov zaustavi v čaščenju.

Papež Benedikt XVI. je današnjo pridigo začel z Jezusovimi besedami pri zadnji večerji: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel.« (Lk 22,15) Izpostavil je Jezusovo željo in pričakovanje tega trenutka, v katerem je samega sebe podaril v podobi kruha in vina. V njegovi želji lahko prepoznamo željo Boga samega, Njegovo ljubezen do človeka in do stvarstva. Ta ljubezen čaka trenutek združitve. Človeka želi pritegniti k sebi, je poudaril papež in si ob tem zastavil vprašanje, če si tudi človek resnično želi srečati Boga in postati eno z Njim. Ali pa je morda ravnodušen, raztresen in poln drugega? V evangeljski priliki slišimo, da je Jezus vedel, zakaj na svatbi ostanejo prazna mesta. Poznan mu je človekov negativni odgovor, nezanimanje za Njegovo bližino. Ve tudi, zakaj nekateri sicer pridejo, vendar brez svatovske obleke. Pridejo le iz navade, brez veselja. Sveti oče je spomnil na Gregorja Velikega, ki je o tistih, ki pridejo brez svatovske obleke dejal, da sicer imajo vero. Le vera jim namreč lahko odpre vrata na svatbo. Manjka pa jim ljubezen, ki je svatovska obleka. »Kdor ne živi vere kot ljubezni, ni pripravljen na svatbo in je vržen ven. Evharistični obed zahteva vero, toda vera zahteva ljubezen, sicer je mrtva tudi kot vera.«

Jezus je med zadnjo večerjo predvsem molil. Njegova molitev je v evangelijih opisana z besedama zahvaljevanje in blagoslavljanje. Svoje trpljenje spremeni v molitev in jo daruje Očetu za ljudi. Tako se trpljenje spremeni v ljubezen, ki ima moč spremeniti tudi darove, v katerih On sedaj samega sebe podari ljudem, da bi preoblikoval nas in svet. Pravi in končni namen evharistične spremenitve je naše preoblikovanje. Evharistija ima za cilj novega človeka in novi svet, je poudaril papež Benedikt XVI. Nato je spomnil, da je Jezus med zadnjo večerjo Očeta tudi prosil. Molil je za edinost, in sicer ne le med prisotnimi učenci, ampak med vsemi, ki verjamejo Vanj: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi (...), da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Ta edinost mora postati vidna in dejanska. Znamenje tega so besede, ko sta papež in škof med mašo omenjena s konkretnimi imeni.

Sveti oče je nato spregovoril še o apostolu Petru. Bil je tisti, ki je želel Jezusa odvrniti od trpljenja, ki ni hotel, da mu le-ta umije noge. Vse to se ni skladalo z njegovo podobo Boga. Šele po srečanju z Jezusovim pogledom lahko sprejme svojo nezadostnost, grešnost in potrebo po spreobrnjenju. »Vsi mi se moramo vedno znova učiti in sprejemati Boga in Jezusa Kristusa takega, kot je, in ne kot bi ga želeli mi.« Ni naključje, da je Jezus Petru njegovo poslanstvo zaupal prav med zadnjo večerjo. Sveti oče, ki sedaj nadaljuje Petrovo poslanstvo, je izrazil, kako tolažilno je vedeti, da verniki med vsako sveto mašo molijo zanj. Le tako, zahvaljujoč molitvi, namreč papež lahko izpolnjuje svoje poslanstvo, katerega je Jezus zaupal Petru: potrjevati brate in pasti njegovo čredo.

Audio: