Papež Benedikt XVI. o velikem tednu: Končno zmagoslavje je v Kristusu, resnici
in ljubezni
VATIKAN (ponedeljek, 18. april 2011, RV) – Cerkev se pripravlja na praznovanje
velike noči, ki je središče celotnega liturgičnega leta. Včeraj, na cvetno nedeljo,
so se začeli obredi velikega tedna. Naj ob začetku tega pomembnega obdobja za krščansko
skupnost spomnimo na besede papeža Benedikta XVI. ob različnih priložnostih.
Evangeliji
prvih treh dni velikega tedna govorijo o Judi Iškarijotu. Apostol, ki bo kasneje izdal
Učitelja, se je v nekem trenutku predstavil kot moralist. Lazarjevo sestro Marijo
je trdo sodil, ker je mazilila Jezusove noge z dišavnim oljem. Dejal je, da bi ga
namesto tega lahko prodali in denar dali ubogim. Toda v resnici je bil Juda sam navezan
na denar. Sveti oče se je tega svetopisemskega odlomka spomnil med splošno avdienco
18. oktobra leta 2006: »Ljubezen ne računa. On je pohlepen: denar mu je pomembnejši
od skupnosti z Jezusom, pomembnejši od Boga in njegove ljubezni. Zato postane tudi
lažnivec, ki igra dvojno igro in se oddalji od resnice.« Judovo izdajstvo je opomin
za vse nas: »Čeprav v Cerkvi ne manjka nevrednih kristjanov in izdajalcev, se od
vsakega izmed nas pričakuje, da zlo, katerega so izvršili, uravnovesimo s svojim jasnim
pričevanjem za Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika.«
V nadaljevanju
tedna, na veliki četrtek, nam zadnja večerja pokaže, da krščanstvo ni moralizem, ampak
je dar: »Bog se nam podari. Ne da nekaj, ampak da samega sebe. To se ne zgodi le
na začetku, v trenutku našega spreobrnenja. On neprestano ostaja Tisti, ki podarja.
Vedno znova nam nudi svoje darove. Vedno hodi pred nami. Zato je središčno
dejanje za kristjane evharistija: hvaležnost, da smo bili obdarovani, radost zaradi
novega življenja, katerega nam daje.« Tako je govoril Benedikt XVI. med mašo na
veliki četrtek, 20. marca 2008. Na ta praznik beremo evangelij o umivanju nog, ki
pokaže, kako Kristus postane služabnik v ljubezni. »Drug drugemu moramo umivati
noge v vsakodnevnem služenju medsebojne ljubezni. Toda noge si moramo umivati tudi
v smislu, da drug drugemu vedno znova odpuščamo. Dolg, katerega je nam
odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od dolgov, ki jih imajo pri nas lahko drugi.«
Na
kraju Getsemani, v uri, ko je bila Jezusova duša žalostna do smrti, so njegovi učenci
zaspali, čeprav jih je prosil, naj bedijo skupaj z njim: »Vidimo, kako so
učenci spali in pustili Gospoda samega. Tudi danes mi, njegovi učenci, pogosto spimo.
V tej sveti noči Getsemanija želimo biti budni, v tej uri Gospoda ne želimo pustiti
samega.« (splošna avdienca, 4. april 2007) Jezusa nato primejo in križajo. Njegova
smrt na križu je za človeški razum nedoumljiva skrivnost: »Postavljeni smo pred
nekaj, kar se človeško lahko zdi nesmiselno: Bog, ki ne le, da postane človek in da
bi človeka odrešil, trpi tako, da vzame nase vso tragedijo človeštva, ampak tudi umre
za človeka.« (splošna avdienca, 8. april 2009)
Velika sobota, ki sledi,
je dan tišine, pričakovanja svete noči Kristusovega vstajenja. Ta dogodek se ponavlja
tudi danes, kljub temini zla na svetu: »To je sedanja resničnost: Kristus tudi
danes s svojo ljubeznijo zmaga nad grehom in smrtjo. Zlo v vseh svojih oblikah nima
zadnje besede. Končno zmagoslavje je v Kristusu, resnici in ljubezni!« (splošna
avdienca, 4. april 2007)