2011-04-18 16:27:48

Papež Benedikt XVI. o velikem tednu: Končno zmagoslavje je v Kristusu, resnici in ljubezni


VATIKAN (ponedeljek, 18. april 2011, RV) – Cerkev se pripravlja na praznovanje velike noči, ki je središče celotnega liturgičnega leta. Včeraj, na cvetno nedeljo, so se začeli obredi velikega tedna. Naj ob začetku tega pomembnega obdobja za krščansko skupnost spomnimo na besede papeža Benedikta XVI. ob različnih priložnostih.

Evangeliji prvih treh dni velikega tedna govorijo o Judi Iškarijotu. Apostol, ki bo kasneje izdal Učitelja, se je v nekem trenutku predstavil kot moralist. Lazarjevo sestro Marijo je trdo sodil, ker je mazilila Jezusove noge z dišavnim oljem. Dejal je, da bi ga namesto tega lahko prodali in denar dali ubogim. Toda v resnici je bil Juda sam navezan na denar. Sveti oče se je tega svetopisemskega odlomka spomnil med splošno avdienco 18. oktobra leta 2006: »Ljubezen ne računa. On je pohlepen: denar mu je pomembnejši od skupnosti z Jezusom, pomembnejši od Boga in njegove ljubezni. Zato postane tudi lažnivec, ki igra dvojno igro in se oddalji od resnice.« Judovo izdajstvo je opomin za vse nas: »Čeprav v Cerkvi ne manjka nevrednih kristjanov in izdajalcev, se od vsakega izmed nas pričakuje, da zlo, katerega so izvršili, uravnovesimo s svojim jasnim pričevanjem za Jezusa Kristusa, našega Gospoda in Odrešenika

V nadaljevanju tedna, na veliki četrtek, nam zadnja večerja pokaže, da krščanstvo ni moralizem, ampak je dar: »Bog se nam podari. Ne da nekaj, ampak da samega sebe. To se ne zgodi le na začetku, v trenutku našega spreobrnenja. On neprestano ostaja Tisti, ki podarja. Vedno znova nam nudi svoje darove. Vedno hodi pred nami. Zato je središčno dejanje za kristjane evharistija: hvaležnost, da smo bili obdarovani, radost zaradi novega življenja, katerega nam daje.« Tako je govoril Benedikt XVI. med mašo na veliki četrtek, 20. marca 2008. Na ta praznik beremo evangelij o umivanju nog, ki pokaže, kako Kristus postane služabnik v ljubezni. »Drug drugemu moramo umivati noge v vsakodnevnem služenju medsebojne ljubezni. Toda noge si moramo umivati tudi v smislu, da drug drugemu vedno znova odpuščamo. Dolg, katerega je nam odpustil Gospod, je vedno neskončno večji od dolgov, ki jih imajo pri nas lahko drugi

Na kraju Getsemani, v uri, ko je bila Jezusova duša žalostna do smrti, so njegovi učenci zaspali, čeprav jih je prosil, naj bedijo skupaj z njim: »Vidimo, kako so učenci spali in pustili Gospoda samega. Tudi danes mi, njegovi učenci, pogosto spimo. V tej sveti noči Getsemanija želimo biti budni, v tej uri Gospoda ne želimo pustiti samega.« (splošna avdienca, 4. april 2007) Jezusa nato primejo in križajo. Njegova smrt na križu je za človeški razum nedoumljiva skrivnost: »Postavljeni smo pred nekaj, kar se človeško lahko zdi nesmiselno: Bog, ki ne le, da postane človek in da bi človeka odrešil, trpi tako, da vzame nase vso tragedijo človeštva, ampak tudi umre za človeka.« (splošna avdienca, 8. april 2009)

Velika sobota, ki sledi, je dan tišine, pričakovanja svete noči Kristusovega vstajenja. Ta dogodek se ponavlja tudi danes, kljub temini zla na svetu: »To je sedanja resničnost: Kristus tudi danes s svojo ljubeznijo zmaga nad grehom in smrtjo. Zlo v vseh svojih oblikah nima zadnje besede. Končno zmagoslavje je v Kristusu, resnici in ljubezni!« (splošna avdienca, 4. april 2007)

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.