Duhovne misli Benedikta XVI. za cvetno nedeljo

Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Skupaj s svojimi učenci ter naraščajočo množico romarjev se je povzpel iz Galilejske ravnine v Sveto mesto. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, si je dal ime, s katerim ga je mogoče klicati, še več, se ga je mogoče dotikati. Vsak kraj je zanj premajhen, a kljub temu in ravno za to, si on sam izbere kraj in ime, da je lahko tam On osebno kot pravi Bog, češčen kot Bog med nami. Iz pripovedi o dvanajstletnem Jezusu vemo, da je imel rad tempelj kot hišo svojega Očeta, kot domačo hišo. Sedaj je ponovno prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do »ljubezni do konca« (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Med vhodom v Jeruzalem je ljudstvo pozdravljalo Jezusa kot Davidovega sina z besedami romarskega psalma 118 (117): »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9). Zatem je prišel v tempelj. Toda tam, kjer naj bi bil kraj srečanja Boga in človeka, je našel prodajalce živali in menjalce denarja, ki so svojim kupčevanjem zasedli ta kraj molitve. To bi lahko počeli kje drugje, saj je bil ta prostor, ki so ga zasedli namenjen za nekaj drugega. Bil je dvorišče za pogane. Izraelov Bog, je bil namreč edini Bog vseh ljudstev. Četudi pogani niso vstopali, če tako rečemo, v Razodetje, pa so se lahko na dvorišču vere v molitvi prebližali edinemu Bogu. Izraelov Bog, Bog vseh ljudi, je namreč vedno pričakoval njihovo molitev, njihovo iskanje, njihovo klicanje svojega imena. Namesto tega pa je bil sedaj ta kraj kraj prekupčevanja in korupcije. »Slo po čim večjem imetju, ki je toliko kot malikovanje«, pravi o tem Pismo Kološanom (Kol 3,5). S tem malikovanjem se je Jezus srečal na tem kraju ter izrekel besede preroka Izaija: »Moja hiša naj se imenuje hiša molitve« (prim. Iz 56,7) ter preroka Jeremija: »Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo« (prim. Jer 7,11). Proti redu, ki so ga napačno razlagali, je Jezus s svojim preroškim dejanjem branil tisti pravi red, ki se nahaja v knjigi Postave in Prerokih.

Ob vsem tem je prav, da se zamislimo tudi mi kristjani. Je naša vera tako čista in odprta, da lahko ob njej 'pogani', torej osebe, ki iščejo ter se sprašujejo, zaslutijo luč edinega Boga ter se tako pridružijo na dvorišču vere naši molitvi in tako s svojimi vprašanji postanejo morda tudi oni Njegovi častilci.

Audio: