VATIKAN (petek, 15. april 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. in člani rimske kurije
so danes dopoldne poslušali četrto in zadnjo postno pridigo. Papeški pridigar p. Raniero
Cantalamessa jo je naslovil Dejavna ljubezen in v njej osvetlil družbeni nauk
katoliške Cerkve. Kot je med drugim zatrdil, evangelij ne daje neposrednih rešitev
za socialne probleme, vendar pa obsega načela, ki služijo za oblikovanje konkretnih
odgovorov na različne zgodovinske situacije. Ker se socialne razmere in problemi spreminjajo
iz obdobja v obdobje, je kristjan vsakič poklican, da evangelijska načela vnese v
trenutne razmere. Po Cantalamessovih besedah papeške okrožnice predstavljajo ravno
to. Zato se vsaka začenja na tisti točki, kjer se je predhodna zaključila, ter pri
tem upošteva nove družbene pojave in spremembne. Socialna okrožnica papeža Benedikta
XVI. Ljubezen v resnici je tako nadaljevanje okrožnice Pavla VI. O delu
za razvoj narodov. Že sam naslov papeževe okrožnice Ljubezen v resnici
nakazuje svetopisemska temelja, na katerima bo utemeljil svoj govor o družbenem pomenu
evangelija: to sta ljubezen in resnica. »Resnica brani in izraža moč osvobajanja ljubezni
v vedno novem zgodovinskem dogajanju,« piše papež. »Brez resnice, brez zaupanja in
ljubezni do resničnega, ni družbene zavesti in odgovornosti; družbeno ravnanje se
na milost in nemilost zaplete v zasebne koristi ter logiko oblasti, ki v težkih trenutkih,
kakršni so danes, vplivajo na družbo razkrojevalno, toliko bolj na družbo, ki se globalizira.«
P.
Cantalamessa je med drugim spregovoril še o služenju, ki je eno od najpogostejših
in najkoristnejših načel, s katerim evangelij vpliva na družbeno-socialno področje.
Jezus je služenje postavil za enega od temeljev svojega nauka in tudi sam povedal,
da je prišel služit in ne zato, da bi se mu služilo. Služenje je univerzalno načelo,
ki se uveljavlja na vseh življenjskih ravneh, je zatrdil papeški pridigar in nadaljeval,
da bi država morala služiti državljanom, politik državi, zdravnik bolnikom, učitelj
učencem. Služenje pa na poseben način pripada tistim, ki služijo Cerkvi. Služenje
samo po sebi ni krepost, ampak izvira iz različnih kreposti, predvsem iz ponižnosti
in ljubezni, je dejal p. Canatalamessa. Je način izražanja tiste ljubezni, ki ne išče
lastnega interesa, ampak interes drugih, in ki daje, ne da bi iskala kaj v zameno.
Evangelijsko služenje, ki je nasprotno svetnemu, ni lastno manjvrednemu in potrebnemu,
ampak boljšemu, tistemu, ki je postavljen višje. Jezus pravi, da v Cerkvi mora biti
voditelj kot tisti, ki služi, prvi mora biti vsem služabnik. P. Cantalamessa je pridigo
zaključil z Jezusovimi besedami, ki jih je izgovoril po umivanju nog učencem: »Razumete,
kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to
sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu
umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz
vam storil« (Jn 13,12-15).
Letos so postne pridige potekale na temo Nad
vsem tem pa naj bo ljubezen (Kol 3,14). V prvi je p. Cantalamessa osvetlil dva
obraza ljubezni: eros in agape, v drugi je premišljeval o Bogu, ki je ljubezen, v
tretji pa o ljubezni, ki naj bo brez hinavščine. Kot je sam pojasnil, je s postnimi
pridigami želel nadaljevati premišljevanja iz adventnega časa, ko so bile pridige
namenjene vprašanju nove evangelizacije v današnjem svetu. V postnih pridigah je v
ospredje postavil problem sekularizacije ljubezni, opirajoč se pri tem na papeževo
okrožnico Ljubezen v resnici.