Sveti oče: Ljudske pobožnosti je potrebno očistiti, ne pa izključevati
VATIKAN (petek, 8. april 2011, RV) – Od 5. do 8. aprila je v Vatikanu potekal
letni plenarni zbor Papeške komisije za Latinsko Ameriko. Člane komisije je danes
sprejel papež Benedikt XVI. V govoru jim je spregovoril o ljudskih pobožnostih, ki
so bile osrednja tema pogovorov na srečanju, in jih opredelil kot »velik zaklad
Cerkve«. Ljudem namreč omogočajo izražati svojo vero na pristen način. Ljudske
pobožnosti so nekaj, kar ogreje dušo, bogastvo, katerega je potrebno varovati in spodbujati.
Lahko postanejo kraj srečanja z Jezusom Kristusom, zato v krščanskem življenju nikakor
ne smejo biti obravnavane kot nekaj drugotnega. Papež je dejal še, da če so primerno
usmerjene in spremljane, vodijo k iskreni vdanosti Devici Mariji in spodbujajo rast
naklonjenosti do Petrovega naslednika. Poleg tega pa omogočajo tudi zavest o pripadnosti
Cerkvi.
Med ljudskimi pobožnostmi obstajajo številni izrazi vere, ki so povezani
z velikimi praznovanji liturgičnega leta. Preprosto ljudstvo z njimi potrjuje svojo
ljubezen do Kristusa. Papež je ob tem dodal, da je potrebno biti pozoren na dve stvari.
Najprej na vero, ki se mora hraniti iz Svetega pisma in molitve, ter mora ostati glavni
vir ljudskih pobožnosti. Ne sme se omejiti zgolj na kulturno izražanje določene religije.
Druga stvar pa je liturgija, »ki mora predstavljati oporno točko za jasno in previdno
usmerjanje hrepenenja po molitvi in karizmatičnem življenju, katerega srečamo v ljudskih
pobožnostih. Po drugi strani pa ljudske pobožnosti s svojimi simboličnimi in pomenljivimi
vrednostmi liturgiji lahko nudijo nekatere koordinate za tehtno inkulturacijo in spodbude
za učinkovito ter ustvarjalno dinamičnost.«
Sveti oče je
nato opozoril tudi na previdnost glede nekaterih odklonov pri ljudskih pobožnostih,
katerih se ne da zanikati. Povzročajo zmedo in spodbujajo zgolj zunanje versko izražanje,
ki ni več povezano z dobro ukoreninjeno in notranje živo vero. Glede tega je papež
Benedikt XVI. dejal: »Seveda ljudske pobožnosti težijo k iracionalnosti in včasih
morda tudi k zunanjosti. A vseeno bi bilo narobe izključiti jih. Preko njih je vera
vstopila v srca ljudi, postala del njihovih čustev, navad, njihovega skupnega čutenja
in življenja. Ravno zato so postale velik zaklad Cerkve. Seveda je potrebno
ljudske pobožnosti vedno očiščevati in usmerjati k središču, vendar si zaslužijo našo
ljubezen. Nas same na popolnoma stvaren način delajo za 'Božje ljudstvo'«