Papež med splošno avdienco: "Mala Terezija ni nikoli nehala pomagati najpreprostejšim,
najmanjšim, najbolj ubogim in trpečim dušam, ki molijo k njej."
VATIKAN (sreda, 6. april 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno
avdienco na Trgu sv. Petra orisal lik sv. Terezije iz Lisieuxa. Ta karmeličanska redovnica
je živela zelo preprosto in skrito življenje. Po smrti, stara je bila komaj 24 let,
in z objavo njenih spisov pa je postala ena najbolj znanih in najbolj priljubljenih
svetnic. »Mala Terezija ni nikoli nehala pomagati najpreprostejšim, najmanjšim,
najbolj ubogim in trpečim dušam, ki molijo k njej,« je zatrdil Benedikt
XVI. S svojim globokim duhovnim naukom je razsvetlila vso Cerkev, tako da jo je Janez
Pavel II leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico. Leta 1939 je bila razglašena
za zavetnico misijonov. Benedikt XVI. je povabil k branju Terezijinih avtobiografskih
spisov Povest duše: »Povest duše je čudovita zgodba ljubezni, pripovedovana
s takšno pristnostjo, preprostostjo in svežino, da bralec ne more, da ne bi
bil navdušen.« Ljubezen, ki je napolnjevala celotno Terezijino življenje, ima
obraz, ima ime – je Jezus. »Svetnica nenehno govori o Jezusu,« je izpostavil
papež.
Terezija – Jezusova nevesta in mati duš
Terezija se
rodi leta 1873 v majhnem normandijskem mestecu v Franciji. Je zadnja od devetih otrok
zakoncev Ludvika in Zelije Martin, ki sta bila za blažena razglašena leta 2008. Štirje
otroci jima umrejo še kot majhni. Od ostalih petih hčera, vse postanejo redovnice.
Ko je Terezija stara štiri leta, ji umre mama. Oče se s hčerami preseli v mesto Lisieux,
kjer bo Terezija preživela vse svoje življenje. S prejemom prvega obhajila, v središče
svojega življenja postavi Jezusa kot evharistijo. Pri 14 letih moli za spreobrnitev
na smrt obsojenega morilca. Njena prošnja je uslišana. »Gre za njeno prvo in temeljno
izkušnjo duhovnega materinstva,« je izpostavil Benedikt XVI. Novembra 1887 gre
na romanje v Rim, kjer papeža Leona XIII. prosi za dovoljenje za vstop v karmel v
Lisieuxu. Leto dni pozneje se njena želja uresniči. Postane karmeličanka, da bi ''reševala
duše in molila za duhovnike'', kot zapiše sama. Njeno redovno ime, s. Terezija Deteta
Jezusa in Presvetega Obličja, kaže na načrt vsega njenega življenja – biti povezana
s temeljnimi skrivnostmi učlovečenja in odrešenja. Položitev redovnih zaobljub leta
1890 je zanjo prava duhovna poroka v evangelijski majhnosti. Kot je zatrdil papež,
»biti redovnica za Terezijo pomeni biti Jezusova nevesta in mati duš«. Svetnica
isti dan napiše molitev, ki kaže usmerjenost njenega življenja: Jezusa prosi za dar
njegove neskončne ljubezni, da bi bila najmanjša, predvsem pa prosi za zveličanje
vseh ljudi. Benedikt XVI. je še izpostavil njeno darovanje usmiljeni ljubezni, ki
jo Terezija opravi na praznik Svete Trojice leta 1895.
Terezija – sestra
vseh
Leta 1896 se začne njeno zadnje življenjsko obdobje, zaradi bolezni
zaznamovano s trpljenjem, ki je globoko združeno z Jezusovim. Gre za trpljenje telesa,
predvsem pa za trpljenje duše, povezano z bolečo preizkušnjo vere. »Z Marijo ob
Jezusovem križu,« je dejal papež, »Terezija živi najbolj junaško vero,
kot luč v temi, ki ji preplavlja dušo.« To veliko preizkušnjo živi za zveličanje
vseh nevernikov sodobnega sveta, ki jih imenuje ''bratje'': »Še močneje živi bratsko
ljubezen: do sester v svoji skupnosti, do svojih dveh duhovnih bratov misijonarjev,
do duhovnikov in vseh ljudi, predvsem najbolj oddaljenih. Zares postane ''vsesplošna
sestra''. Njena prijetna in nasmejana ljubezen je izraz globoke radosti, o kateri
nam razkriva skrivnost: ''Jezus, moje veselje je ljubiti tebe!''.« Po papeževih
besedah je sredi trpljenja, ko je živela največjo ljubezen v najmanjših stvareh vsakdanjega
življenja, Terezija izpolnila svoj poklic biti ljubezen v srcu Cerkve. Sv. Terezija
umre 30. septembra 1897, izgovorjajoč preproste besede: ''Moj Bog, ljubim te!'', s
pogledom uprtim v križ. »Te zadnje svetničine besede so ključ do njenega
celotnega nauka, njenega razlaganja evangelija,« je dejal papež in dodal, da so
preproste besede ''Jezus, ljubim te'' v središču vseh njenih spisov.
Terezija
– vodnica teologov
Po besedah Benedikta XVI., tudi mi lahko s sv. Terezijo
Deteta Jezusa vsak dan ponavljamo Jezusu, da želimo živeti v ljubezni do njega in
do drugih. »Terezija je ena od tistih malih v evangeliju, ki se pustijo voditi
Bogu v globine njegove skrivnosti,« je izpostavil papež in svetnico postavil za
vodnico vseh, predvsem teologov. »S ponižnostjo in ljubeznijo, z vero in upanjem,
Terezija neprenehoma vstopa v srce Svetega pisma, ki hrani Kristusovo skrivnost,«
je dejal sveti oče. »Takšno branje Svetega pisma, ki se hrani z znanostjo ljubezni,
ne nasprotuje akademski znanosti.« Znanost svetnikov je namreč največja znanost.
Terezija – vodnica na poti zaupanja in ljubezni
Papež je še
posebej izpostavil Terezijino ''malo pot zaupanja in ljubezni''. Po njegovih besedaj
sta zaupanje in ljubezen osvetljevali vso njeno pot svetosti, da bi lahko druge vodila
po tej isti ''mali poti zaupanja in ljubezni'', poti duhovnega otroštva. Gre za zaupanje
otroka, ki se popolnoma prepusti Očetovim rokam in ki je neločljivo o velikega in
radikalnega prizadevanja prave ljubezni, ki pomeni popolno podaritev sebe. ''Ljubiti
pomeni dati vse in dati samega sebe,'' kot pravi svetnica. Po papeževih besedah nam
Terezija kaže, da krščansko življenje pomeni v polnosti živeti milost krsta, in sicer
v popolni podaritvi sebe Očetovi ljubezni, da bi tako živeli kot Kristus, v ognju
Svetega Duha, živeli njegovo lastno ljubezen do drugih.