Kardinal Ennio Antonelli: "Zares zaskrbljujoča ni moč hudobnežev, temveč nedelavnost
dobrih"
BOGOTA (sreda, 30. marec 2011, RV) – Te dni v glavnem mestu Kolumbije Bogoti
poteka srečanje škofov, odgovornih za pastoralo družin in življenje v Latinski Ameriki
in na Karibih. Med današnjim obhajanjem svete evharistije je kardinal Ennio Antonelli,
predsednik Papeškega sveta za družino, spregovoril o pomenu postnega časa, katerega
je v svojem sporočilu ob tej priložnosti poudaril tudi papež Benedikt XVI. Izpostavil
je tri glavne vidike. Postni čas je čas spreobrnjenja, tako osebnega kot skupnostnega.
Je tudi čas kesanja, ponižne iskrenosti in priznanja svojih grehov. Antonelli je dejal,
da bi tudi današnje cerkvene skupnosti »morale prepoznati in priznati, da so neuspehi
evangelizacije, razširjenost sekularizacije, spolna revolucija in kriza družine do
neke mere odvisne od duhovne povprečnosti oznanjevalcev.« O tem priča tudi zgodovina
Cerkve, v kateri je do razkolov ali nemirov prišlo vedno takrat, ko sama v sebi ni
bila gotova. Antonelli je izrazil prepričanje, da bi bilo današnje stanje zagotovo
boljše, če bi bili »bolj sveti, sposobnejši žrtvovati se za dobro, bolj zvesti
nauku, bolj združeni v bratski ljubezni, bolj razvneti od misijonarskega duha in radodarnejši
v služenju in solidarnosti do ubogih.«
Drugi vidik postnega časa ga predstavlja
kot priložnost, da prosimo Boga za usmiljenje in ga od Njega tudi prejmemo. Božja
usmiljena ljubezen do ljudi je brezmejna, toda da bi jo lahko dosegli, moramo tudi
sami biti usmiljeni. Usmiljeni z drugimi pa lahko postanemo, če smo združeni s Kristusom,
kar pomeni biti bolj sveti. Usmiljenje je neločljivo od resničnosti. Gre torej za
to, da bi resnično želeli dobro vsem, tudi »ravnodušnim kristjanom, tistim, ki
se borijo proti Cerkvi, tistim, ki so pretrgali in ne gradijo pristnih družinskih
vezi, pobudnikom ideologij in zakonodaje, ki je nasprotna družini in življenju,
nasilnežem in izkoriščevalcem revnih.« Tako kot svojega Sina Bog tudi današnje
oznanjevalce ne pošilja, da bi svet sodili, ampak da bi ga rešili (Jn 3,17). Ob tem
je kardinal Antonelli poudaril tudi, da edino Bog pozna srca. S človeške strani je
potrebna le pripravljenost za dialog in sprejemanje vsakogar, tako da bi se vsakdo
lahko počutil ljubljenega od Cerkve in preko nje tudi od Boga. Kot primer je kardinal
omenil odnos do ločenih in ponovno poročenih. Glede njih je že papež Janez Pavel II.
priporočal pastoralo, katero bi hkrati navdihovala resničnost in usmiljenje.
Post
pa je navsezadnje tudi privilegiran čas za utrditev zaupanja v Gospoda. In sicer na
način, da bi lahko hodili za Njim po poti križa in se pri tem ne bi bali ovir in preizkušenj.
Največja podpora na tej poti je molitev. Težavne okoliščine so pravzaprav najprimernejše
za razodetje Božje slave. On namreč ustvarja iz nič. Le v Njem mrtvi lahko oživijo,
On podari materinstvo, uboge dviguje iz prahu in grešnike naredi za pravične. Bog
tudi v današnjem času deluje na isti način. Zato ni potrebno, da bi nesorazmerje med
sredstvi Cerkve in ogromnimi problemi sveta, kot sta spolna revolucija ali kriza družine,
pripeljalo do malodušnosti. Nasprotno, je spodbudil kardinal Antonelli, vse težave
današnjega časa naj vodijo kvečjemu k radodarnejši in odločnejši prizadevnosti. Naloga
Cerkve je sodelovanje s Kristusom. To sodelovanje pa predstavlja molitev, žrtvovanje,
pričevanje in oznanjevanje. S pomočjo tega in preko svojih skrivnostnih ter brezštevilnih
milostnih poti Gospod lahko ljudi pritegne k sebi. Kar je zares zaskrbljujoče, kot
je dejal že papež Leon XIII., torej ni moč hudobnežev, temveč nedelavnost dobrih.