Sveti oče nas je pozval, naj prisluhnemo Kristusu, ki nam pravi: 'Če bi poznal
Božji dar...'.
VATIKAN (nedelja, 27. marec 2011, RV) - Sveti oče je na današnjo tretjo postno
nedeljo, ko pri bogoslužju beremo pogovor Jezusa s Samarijanko, kakor ga je opisal
evangelist Janez, spregovoril številnim zbranim na trgu svetega Petra o pomenu tega
odlomka, ki je bil v prvotni Cerkvi del priprave katehumenov na krst. Med pozdravi
po molitvi in blagoslovu se je Benedikt XVI. obrnil na kardinala Elia Sgreccio in
udeležence simpozija na temo o splavljenih otrocih. Prav tako pa je pozdravil družine
članice gibanja Družinska ljubezen, ki so preteklo noč preživele v molitvi za rešitev
dramatične situacije v Libiji.
Sveti oče je med razlago pogovora med Jezusom
in Samarijanko dejal: »Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku
očaka Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti'
(Jn 4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te
je ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je ustvaril,
s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na Gospodovo 'utrujenost',
ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot na uvod v trpljenje, s katerim
je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride med srečanjem z Samarijanko pri
vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji', ki doseže višek v vzkliku na križu:
'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja kakor tudi utrujenost, fizična. Toda
Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11),
kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo
žejo po večnem življenju tako, da nam podarja svojo ljubezen, vendar pa je za prejem
Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost Ljubezni namreč vedno spoštuje
človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo čaka na njegov odgovor.
V
srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode, ki jasno nakazuje zakrament krsta,
vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta evangelij, kakor sem omenil v katehezi
na pepelnično sredo, je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki
se je dogodi na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz
dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode,
ki teče v večno življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha,
najodličnejši dar, ki nam ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode
in Svetega Duha v krstu, vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter
ga lahko časti 'v duhu in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel
Samarijanki. Zaradi srečanja z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova
vera doseže višek v odgovoru na polnost Božjega razodetja. Vsak od nas se lahko
poistoveti z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi
nam spregovoril na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi
ali na prostem. Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji
dar...'. Naj nam Devica Marija pomaga, da ne bomo zgrešili tega srečanja, od katerega
je odvisna naša resnična sreča.«