Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega oznanjenja
V učlovečenju Božjega Sina prepoznamo namreč tudi začetke Cerkve. Iz učlovečenja vse
izhaja. Vsaka zgodovinska uresničitev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti
po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, učovečeni Božji Besedi. Saj Njega
namreč vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresničila zveličavna
volja Boga Očeta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo,
da se božji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti
Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis današnje skrivnosti.
(prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo
Sinovo učlovečenje, ne moremo, da ne bi počastili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno
angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej,
... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je večna Beseda
začela obstajati v času kot človeško bitje.
Iz roda v rod ostaja živo občudovanje
te neizmerne skrivnosti. Sveti Avguštin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz
Oznanjenja, ga sprašuju: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«,
pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'«
(prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim
zemeljskim imenom, Marija, temveč z njenim božanskim imenom, tako kot jo vidi Bog
od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni nič drugega kot Božja
ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen
je opomnil, da takšen naziv ni bil še nikoli namenjen človeškemu bitju in da ga v
vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izražen v pasivni obliki,
vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda,
vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena,
v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpoložljivostjo
ta val Božje ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodličnejša učenka
svojega Sina, ki v poslušnosti Očetu popolnoma uresničuje svojo svobodo, saj jo ravno
v poslušnosti najbolj izvršuje.
V drugem berilu smo slišali čudovito besedilo,
v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v luči Kristusovega učlovečenja psalm 39:
»Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog,
tvojo voljo'.« (Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam'
ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita
en sam Amen volji Očetove ljubezni, obstanemo ter polni hvaležnosti začnemo častiti
Boga.