Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
19. del: Perfectae Caritatis

Verski redovi so nepogrešljivi del Cerkve. Koncil ves čas izpostavlja, da so od prvih začetkov Cerkve obstajali možje in žene, ki so preko izpolnjevanja evangelijskih nasvetov želeli z večjo svobodo slediti Jezusa. Lahko upamo, da bodo take osebe ostale do konca časov. Prenova posvečenega življenja obsega na eni strani stalno vračanje k prvotni karizmi ustanov in na drugi prilagajanje samih ustanov na spremenjene razmere določenega obdobja. Dekret o prenovi redovniškega življenja poudarja, da tudi najboljše oblike izpopolnjevanja ne bodo uspešne, če jih ne bo spremljala duhovna prenova. Redovniško čistost, ki se živi na pristen način, je proti dokaz za razne napačne teorije, ki zagovarjajo trditev, da je popolna vzdržnost človeškega bitja nemogoča ali škodljiva za človeško popolnost. Koncil hkrati opozarja, da živeti čistost ni odvisno le od lastnih prizadevanj, ampak je potrebno zaupanje v božjo pomoč. Redovniško uboštvo pomeni biti pri uporabi dobrin odvisen od predstojnikov, biti ubog v duhu in tudi pokoravati se skupnim delovnim pravilom. Redovniško pokorščina je namreč utemeljena na veri, da Bog želi delovati v življenju posvečene osebe preko njenih predstojnikov. Tako pokorščina, ki je daleč od zmanjševanja dostojanstva človeške osebe, vodi k zrelosti in spodbuja rast svobode Božjih otrok. Predstojniki morajo za te, ki so jim zaupani, skrbeti s spoštovanjem in prispevati k temu, da bo njihova pokorščina prostovoljna. Obstajajo tudi mnenja, da je koncil, ki se je osredotočil na vlogo škofov, premalo poglobil pomen in vlogo redovniškega življenja za Cerkev. Morda bo to naloga prihodnjega koncila.

Audio: