Msgr. Santos Abril y Castelló o Spominskem muzeju holokavstva v Skopju

MAKEDONIJA (ponedeljek, 14. marec 2011, RV) – 9. marca so v Skopju odprli Spominski muzej holokavstva. V slovesnosti so se spomnili vseh Judov iz Makedonije, ki so umrli v koncentracijskem taborišču Treblinka na Poljskem. Uradne otvoritve se je udeležilo veliko združenj iz judovskega sveta iz različnih držav v Evropi in ZDA. Kot uradni odposlanec Svetega sedeža je bil prisoten tudi nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji in Makedoniji, monsinjor Santos Abril y Castelló. Po vrnitvi je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o tem, kako to, da so po tolikih letih obhajali to spominsko slovesnost za makedonske Jude.

Kar je odgovorne verjetno pripeljalo do tega dejanja tukaj, v središču glavnega mesta Skopja, ima poseben pomen. Skoraj celotna judovska skupnost, ki je v tistem času prebivala v Makedoniji, je bila uničena. Od vseh, ki so bili poslani v taborišče Treblinka, se ni vrnil nihče. Gre torej za spomin na resnično žalostno dejstvo iz zgodovine človeštva. Da je toliko oseb lahko umrlo na tako strašen način, je zares žalostno, in to ne le za judovske skupnosti, temveč za ves svet. To je strahoten zločin proti človeštvu.

Ta spominski muzej je bilo sedaj mogoče uresničiti, ker se je o njem razmišljalo že dolgo časa. Zamisel se je prvič prikazala kot uresničljiva pred desetimi leti. Takrat se je makedonska vlada odločila za denacionalizacijo, tako kot druge države na področju, ki je bilo pod komunistično oblastjo. Denacionalizirali so vse tisto, kar je bilo v lasti Judov, ki so v času preganjanj ter holokavsta umrli. In ker so torej skoraj vsi, ki so sestavljali tisto skupnost, izginili, se je lahko ustanovil sklad za izgradnjo tega spomenika. Nekateri izmed zares redkih, ki so ostali, so se organizirali in odločili, da uresničijo ta spominski muzej. Namen je bil spomniti na smrt več kot 7000 žrtev nacističnih grozot. To naj bi služilo za zgled tistega, kar se ne sme več ponoviti. Gre za opozorilo svetu, kam vodijo nečloveške ideologije. V preteklosti in danes so brezpogojno nesprejemljive. V teh dneh so zelo vztrajali pri tem, da so predvsem želeli opomniti svet današnjega časa, da se kaj podobnega ne sme ponoviti.

Na vprašanje, kaj je pri tej slovesnosti pomenila prisotnost vatikanskega odposlanca, je nekdanji nuncij poudaril, da se je Sveti sedež vedno zelo jasno zavzemal glede tega vprašanja. V tem konkretnem primeru pa se je glede na to, da so povabili svetega očeta, želelo, da bi bil pri tem dejanju nekdo prisoten. Ker to ni mogel biti papež sam, se je odločil pooblastiti posebnega odposlanca. Prisotnost dveh predstavnikov katoliškega sveta, škofa iz Skopja kot krajevnega škofa in odposlanca svetega očeta, je bila zelo dobro sprejeta. Predstavniki oblasti, člani sedanje judovske skupnosti v Makedoniji in tudi člani mnogih drugih združenj iz vsega sveta, ki so bili prisotni in so prispevali k uresničitvi tega spomenika, so globoko cenili ter z iskreno hvaležnostjo gledali na prisotnost predstavnika Svetega sedeža in konkretno svetega očeta.

Na koncu pogovora je monsinjor Santos Abril y Castelló izrazil svoje misli ob tem dogodku in spomnil še na solidarnost: »Lepše bi bilo komentirati kaj bolj veselega, toda verjamem, da je prav pokazati solidarnost s tistimi, ki so v nekem trenutku trpeli po krivici. Zato sem zadovoljen, da lahko prispevam s svojim glasom in se tako pridružim vsem, ki si želimo, da se nekaj takega, kar se ne bi smelo nikoli zgoditi zapomni, in predvsem, da se ne bi moglo nikoli več ponoviti.«

Audio