V pričakovanju beatifikacije Janeza Pavla II.

Zato, ker je svet je naslov knjige Slawomirja Odera, postulatorja za beatifikacijo Karola Woytile, Janeza Pavla II. V dneh do prvega maja bomo sledili pripovedi o liku in življenju človeka, papeža in mistika, ki ga je papež Benedikt XVI. imenoval »moj ljubljeni predhodnik«.

Uvod
Nekega dne je ena od sester, ki so stregle v papeškem stanovanju, videla Janeza Pavla II. še posebej utrujenega in mu je zaupala, da »jo skrbi za Njegovo Svetost«. »Tudi mene skrbi za mojo svetost« je z nasmeškom bliskovito odgovoril papež. Sedaj, ko se je postopek za beatifikacijo Karola Wojtyle približal k naravnemu koncu, je jasno, da je bila ta zaskrbljenost odveč. Njegove kreposti: vera, upanje, ljubezen, pa tudi previdnost, pravičnost, trdnost ter zmernost in še čistost, uboštvo in pokorščina, so se pokazale v bleščeči popolnosti v pričevanjih vseh, ki so sodelovali pri kanoničnem postopku. »Za katoliško Cerkev namreč ni dovolj tako imenovani 'sluh svetosti', oziroma splošno prepričanje vernikov o zaslugah kandidata, ki se je očitno pokazalo v primeru Janeza Pavla II. med njegovim pogrebom na trgu sv. Petra, na napisih »Santo subito« (takoj svetnik). Pa tudi čudež, čeprav potreben, mišljen kot 'Božji pečat', je šele drugi korak, potem ko so dali svoje mnenje teologi, se strinjali kardinali in škofje in je s podpisom papež potrdil kandidatove herojske krščanske kreposti«.

Sławomir Oder v uvodu še opisuje, kako je prišlo do tega, da so njega 13. maja 2005 izbrali za postulatorja. Srečanje s papežem Benediktom XVI., potem ko je že začel z delom, Oder opisuje takole: »Kakšen mesec po tem so imeli poljski škofje pri Benediktu XVI. obisk 'ad limina'. Moj škof je hotel, da sem ga spremljal. Ko sva že bila pred papežem, me je predstavil in mu tudi povedal za kaj sem zadolžen. Papež se je razveselil ter mi rekel: »Hitro opravite, toda dobro in brezhibno«. »Njegovo priporočilo je bilo zame ukaz, ki me je spremljal ves čas postopka« je še v uvodu zapisal postulator Sławomir Oder.

Audio

1. del: Človek

Vera, ki je meso postala, 1. del
Ko je kardinal Andrzej Maria Deskur opazoval celo vrsto plapolajočih belih trasparentov z napisom »Takoj svetnik«, med pogrebom Janeza Pavla II. na tisti svetli petek 8. aprila 2005, se mu je kot Karolovemu staremu prijatelju iz univerzitetnih let takoj odvil davni prizor. Z očmi spomina se je vrnil v prav tako lep pomladni dan izpred šestdesetih let, ko je bil njegov prijatelj preprosto znan le pod imenom Karol Wojtyła in Krakow je bil le nekaj tednov, od 18. januarja 1945 naprej, osvobojen nacistične okupacije.

Z ponovnim odprtjem Univerze Jagellonice, kot prvim znamenjem svobode, so se številni študenti spet vrnili v kolegije, ki so jih pred kakšnim letom morali na silo zapustiti. Wojtyła je bil takrat podpredsednik združenja »Bratnia pomoc« (Bratska pomoč), v katerem so se zbirali katoliški študenje in ki je tudi skrbelo za nekatere študentske domove. Nekega dne je Deskur, ki je bil tajnik združenja, šel k Karolu in na vratih sobe, v kateri je le-ta študiral, videl, da so mu prijatelji nalepili list, na katerem je bilo z roko napisano: Bodoči svetnik.

Celotno življenje Karola Wojtyłe lahko gledamo v luči tega preroškega napisa. Iz postopka za beatifikacijo postane jasno in prosojno vsako njegovo dejanje, bodisi kot človeka, bodisi kot duhovnika. Mnenje, ki je zorelo glede tega v svetu, ki je med šestindvajsetletnim papeževanjem vedno bolj spoznaval njegovo podobo, se je pokazalo kot utemeljeno. Njegova simpatičnost, gorečnost pri molitvi, spontanost pri govorjenju, sposobnost vzpostavljanja medsebojnih odnosov niso bile le medijske pritekline, ampak pristne poteze njegove osebe.

Krščanstvo, ki ga pogosto ločujemo od telesa, kot da je življenje vere nekaj nadzemeljskega in zasebnega, je bilo za njega konkretna izkušnja vere, ki je postala meso, vere v Jezusa Kristusa, ki je postal človek, da bi izkusil veselje in trpljenje človeštva. Zaradi tega je bilo versko pričevanje Karola Wojtyłe tako zelo rodovitno. O tem pričujejo pisma, ki smo jih prijeli na postulaturo po njegovi smrti, saj so mnogi pri njem našli navdih, ob katerem so razumeli, katera je njihova osebna ter prava poklicanost.

Ni naključno, da je imel Janez Pavel II. številna prijateljstva. S prijatelji, tudi potem med papeževanjem, se je srečeval za kosila, šel na sprehode, šel smučat. Za tradicionalne poljske praznike je organiziral petje in prijateljska srečanja. Prijateljem je, tudi še potem kot papež, pogosto pisal. Nikoli se ni omejeval le na formalna in hladna pisma. Svojo globoko človeškost je živel z veseljem, navdušenjem in velikodušnostjo, vendar istočasno potopljen v intenzivno duhovnost.

Audio

Vera, ki je meso postala, 2. del
Kakor drevo – kot mogočen in veličasten hrast ali morda kot lipa, kakor jo je on sam opisal v mladostni poeziji Magnificat, iz katerega je bila izklesana čvrsta podoba svetnika, je bil Janez Pavel II. globoko zakoreninjen v deželi, v kateri se je rodil. Njegova domovina mu je ostala v srcu tudi takrat, ko je kot papež s svojim apostolatom že objemal ves svet.

Ponosen je bil na to, da je bil rojen leta 1920, v letu 'čudeža na Vistoli', kakor so poimenovali bitko, ki je bila 15. avgusta. V tej bitki je Poljska, ki je malo prej ponovno pridobila samostojnost, zmagala nad boljševiško vojsko. Njegov oče, ki je bil podoficir avstroogrske vojske v času prve svetovne vojne, je sodeloval pri spopadih proti Rdeči armadi, kot poročnik poljske vojske pod vodstvom maršala Piłsudskega. O tem je večkrat ponosno pripovedoval svojemu sinu Karolu, da je ugoden izzid tega spopada, po izročilu ima zasluge tudi Nebeška Mati, preprečil Leninovi in Trotzkijevi vojski polastiti se Poljske in od tam naprej vse Evrope, kakor so to imeli v načrtih sovjetski revolucionarji.

Podoba očeta, ki sta jo zaznamovali resnost in čut za odgovornost, je bila bistvena za malega Karola, še posebej po prezgodnji smrti matere Emilie leta 1929 ter starejšega brata Edmunda leta 1932. Karol je večkrat pripovedoval svojim prijateljem, kako se mu je globoko v dušo vtisnila podoba očeta, ki je ob krsti Edmunda (ta je umrl medtem, ko je zdravil epedimijo škrlatinke), ponavljal besede: »Naj se zgodi tvoja volja!« Ob bratu je Karol namreč pri enajstih letih odkril to, kar bo v prihodnje postalo eno od njegovih redkih razvedril, plezanje po gorah Tatre. Po Edmundovi smrti ga je oče v prostem času vodil v gore na dolge izlete.

Njegova družina je bila globoko povezana s poljskim izročilom in zakoreninjena v katoliški veri. Brez dvoma je najmočnejšo sled pri Karolovi duhovni vzgoji zapustil oče, pa tudi mama Emilija je vplivala na njegovo človeško zorenje, saj je v njegovi duši zapustila občutljivost, ki se je potem izražala v marijanski razsežnosti njegove mistike. Na to ljubezen do Device Marije je vplivala tudi nenavadna osebnost krojača Jana Tyranowskega, ki je Karola uvedel v globoko ozračje molitve in pobožnosti.

V nekem smislu je bila spalnica Janeza Pavla II. bodisi v Vatikanu bodisi v Castel Gandolfu, svetišče mladostniških spominov. Poleg slik staršev in brata so bile na mizici še fotografiji Tyranoowskega in Kazimierza Figlewicza, kaplana v Wadowicah, ki je bil v otroških letih Karolov katehet in spovednik. Potem ko je po smrti očeta leta 1941 ostal brez družinskega zaledja, se je njegovo srce zčelo odpirati za novo družino, ki so najprej bili mladostniški prijatelji, pozneje semenišniki, župljani, drugi duhovniki, njegovi sodelavci med škofovsko službo, verniki krakovske škofije in končno ves svet. V vsakem kraju v katerem se je čutil poslanega od Gospoda, je našel toplino svoje domače družine, saj je uspel s komerkoli vzpostaviti domače odnose.

Audio

Prijatelji
V Wojtyłi kot človeku so se jasno kazala izročila, čutenja, spomini, celo vonj poljske zemlje. Papež je imel rad 'kremówki' tortice iz Wadowic pa tudi 'katarzynki' medenjake iz Toruna, tako zelo, da mu je vsakič, ko je kdo prišel v Vatikan, prinesel škatlo pravkar pečenih piškotov. Sam v duhu spokornosti ponavadi ni vzel niti piškota, bil pa je zelo vesel, da jih je lahko ponudil tistim, ki so prišli k njemu na avdienco.

Pogosto se je zgodilo, da ga je dogodek, srečanje ali kakšna posebna okoliščina vrnila v preteklost, iz katere je zaradi svojega jasnega in bistrega spomina vedno kaj izpostavil. Naklonjenost do mladostnih prijateljev in kolegov je v njem ostala živa kljub velikemu številu pretečenih let, tako da je večkrat kot papež skušal vzpostaviti odnose z osebami, ki jih že dolgo ni videl.

Podobno je bilo z judovskim inženirjem Jerzyem Klugrom, prijateljem iz otroštva v Wadowicah, s katerim je dramatično izgubil stike med tragičnimi dogodki druge svetovne vojne in deportacijo v koncentracijska taboriša. Po izvolitvi za papeža sta se stara prijatelja spet našla ter se pogosto srečevala bodisi v Vatikanu bodisi v Castel Gandolfu vse do smrti Janeza Pavla II.

Rada sta omenjala dogodek iz zadnjih dni štiriletke. Jerzy je stanoval blizu šole in šel zgodaj zjutraj pogledat rezultate izpita za malo gimnazijo, ki ga je uspešno opravil tako on kot Karol. Stekel je do prijateljevega doma, da mu sporoči veselo novico, a so mu tam rekli, da Karol streže pri maši v župniji Naše Gospe. Čeprav še nikoli ni vstopil v katoliško cerkev, se je tokrat odločil, da bo. Ustavil se je zadaj v cerkvi in čakal, da bo obred končan. Karol ga je z oltarja opazil ter mu dajal znamenja, naj ostane pri miru in naj ne govori. Toda ena ženska ga je prepoznala in ga trdo prijela, kako to, da si je on kot jud dovolil oskruniti cerkev. Ko je Karol po končani maši prišel do Jerzya ga ni več zanimal izzid izpita, ampak to, kaj je ženska rekla njegovemu prijatelju. Ko mu je ta povedal, je žalosten dejal: »A ne ve, da smo sinovi istega Boga«. Karolu je bilo takrat deset let.

Audio

Stric
Sošolci se spominjajo Karola Wojtyle kot zelo nadarjenega fanta, dobrega prijatelja, ki se je odlikoval z zelo visoko moralno držo. V šoli naprimer, ni pustil, da bi kdo prepisoval od njega, ker je to imel za nepošteno ravnanje. Bil pa je vedno pripravljen pomagati vsakemu, ki je potreboval pomoč, da mu je popolne ponovno razložil tisto, kar dotični ni razumel ali pa sta skupaj naredila domačo nalogo. Tudi v semenišču se njegova drža ni spremenila. Ko ga je kolega prosil, če bi mu tisti dan med preverjanjem pomagal, mu je Wojtyla odgovoril: »Dragi kolega, zanesi se na Boga in poskušaj sam.«

Tudi do deklet je bilo njegovo obnašanje vedno jasno, brez kakršne koli sence, kakor bo pokazal sledeči dogodek. Leta 1952 je Karol kot duhovnik organiziral za dva fanta in tri dekleta izlet na gorovje Tatre, da bi si ogledali cvetenje žafrana. Ponoči 20. aprila naj bi skupina z vlakom prišla do Zakopanov in od tam začela pohod. On in dekleta so že bili na vlaku, ko sta jih prišla fanta vsa žalostna obvestit, da imata izpit prej, kot je bilo objavljeno in da morata ostati v Krakovu. Za dekleta je bilo ob tej uri nemogoče se vrniti v dom sester nazarejk, kjer so stanovale, saj so vrata zaklenile ob desetih zvečer in ponovno odklenile ob šestih zjutraj.

V nekaj minutah je moral Wojtyla odločiti se, kaj storiti. Zaradi previdnosti bi bilo prav, da bi sedel posebej, saj je bilo nepojmljivo, da bi duhovnik potoval s tremi dekleti. Vendar pa mu je popolna prosojnost v odnosih do deklet omogočila reči: »Vseeno gremo«, saj je bil vlak že poln in prost samo tisti sedež. Po anekdoti, ko naj bi ga dekleta vprašala, kako naj mu rečejo v javnosti, potem ko je videl, da ne bi bilo primerno klicati ga don, je Wojtyla, ki je bil oblečen kot turist, preprosto odgovoril z navedkom stavka pisatelja Henryka Sienkiewicza: »Recite mi wujek (stric). S tem nazivom so ga njegovi mladostni prijatelji klicali tudi potem, ko je postal papež.

Audio

Ljubezen do gledališča
Prvi spomin na Karola iz njegovih najzgodnejših letih imamo po pričevanju njegove vzgojiteljice v vrtcu, seste Filoteje. Fantek je imel štiri leta, ko je začel obiskovati malo šolo sester nazarejk v Wadowicah. Bil je vesel in živahen, zato so ga seste klicale z družinsko pomanjševalnico Lolek. Medtem ko se je enkrat povzpel na topol, se je priližal pes in začel lajati. Sestre so v strahu, da bo dečka ugriznil, zasople pritekle na pomoč. Vendar malček sploh ni bil prestrašen.

Iz prvega leta male gimnazije, ko je imel Karol enajst let, pa je dogodek, ki pokaže na njegovo zgodnjo občutljivost za vero. V njihovi šoli je bil šolski sluga, ki je zelo veliko pil vodko. Nekega dne, ko je bil na cesti pred stavbo, zaradi pijanosti ni opazil, da se prebližuje avtomobil. Ta ga je tako zadel, da je težko ranjen obležal na tleh. Dijaki so se zgrnili okoli njega in niso vedeli kaj storiti. Čez kakšno minuto je prišel duhovnik iz bližnje župnije skupaj s Karolom, ki ga je šel poklicat, da bi šolski hlapec dobil duhovno oskrbo.

Leta višje gimnazije pomenijo za Wojtylo odkritje gledališča, do katerega je resnično čutil ljubezen. Že v obdobju, ko je bil še v Wadowicah, je pokazal svoje izvajalske sposobnosti med recitalom Prometidion, Cipriana Kamila Norwida. Na tem natečaju je namreč dobil drugo nagrado. Pri osemnajstih letih, 15. oktobra 1938 je skupaj s študentskimi prijatelji iz Univerze Jagellonice organiziral večer poezije. Potem ko je odrecitiral nekaj lastnih verzov, jim je javno povedal, da želi postati igralec.

Nekaj mesecev zatem je začel obiskovati gledališče Živa beseda, ki ga je vodil Mieczyslaw Kotlarczyk. Ob njem je Karol izpopolnil svojo izgovorjavo, izostril občutek za ritem ter izboljšal občutek stika z občinstvom. Junija 1939 je igral vlogo Bika, enega od zodiakalnih znamenj v predstavi Lunin vitez, ki so jo pripravili na dvorišču kolegija v Nowodeorsku. Zatem je igral v vlogi Guča v igri Zaobljube deklic. Izreden spomin podprt z očitnim talentom mu je omogočil, da je v igri Balladyna, poleg svoje vloge odigral še vlogo bolnega kolega. Tudi med nacistično okupacijo so skrivaj nadaljevali s predstavami. Nekega dne, ko so nacisti na ulici izvajali čistko, je Wojtyla z nenavadno mirnostjo recitiral v igri Pan Tadeusz.

Audio

Duhovnik rojen iz pepela igralca
Vzporedno z veliko ljubeznijo do uprizarjanja, pa je bilo v Karolu tudi intenzivno duhovno iskanje. To sta bili dve zahtevni poti, ki pa ga bosta slej ali prej pripeljali do težke odločitve. Ta odločitev je verjetno zorela skupaj s predstavo, v kateri je Karol deklamiral monolog kralja Boleslava Smelega. V tem monologu je omenjano, kako je sv. Stanislav obudil od mrtvih viteza Petra. Recitiral je še nekaj odlomkov iz Kralja Duha, Juliusza Slowackega. Po pripovedi neke priče, je Karol na prvi predstavi pripovedoval z močnim in prepričljivim glasom, medtem ko je na ponovitvi petnajst dni zatem besede skoraj šepetal. Ko so ga vprašali, zakaj je prišlo do te nepričakovane spremembe, jim je odgovoril, da je razmišljal in prišel do zaključka, da je bil pravzaprav ta monolog njegova spoved.

Prijatelji so prišli do zaključka, da se je v teh dneh iz pepela igralca rodil duhovnik. Eden mu je, ko je bil Wojtyla že papež, napisal pismo, v katerega je dodal posnetek tistega recitala. Dobil je odgovor: »Prav si napisal. Ravno to se je zgodilo. To sprejemam z vsem srcem.« Zadnjič se je Karol pojavil na odru marca 1943, kot glavni junak drame Samuel Zborowski Juliusza Slowackega.

Močno duhovnost, ki je poživljala mladega študenta zaljubljenega v gledališče, so opazili tudi njegovi univerzitetni kolegi. Eden od njih, ki je potem postal njegov prijatelj, je pričeval, da je bil Karol tako nevsiljiv, da dolgo časa ni vedel kako se piše. Zaradi tega so Karolu dali nadimek Sadok, saj sta bili v tistem času zelo priljubljeni knjigi Wladislawa Grabskega, V senci kapiteljske cerkve in Spovednica, v katerih je glavni junak pater Sadok.

V teh mesecih je Wojtyla storil nekaj, kar bi ga lahko drago stalo. Od leta 1936 so namreč uvedli tradicionalno letno romanje univerzitetne mladine v svetiše Črne Marije na Jasno Goro. Med nemško okupacijo je bilo romanje prepovedano. Da ne bi prekinili tradicije, je Karol skupaj še z dvema delegatoma uspel skrivoma priti v svetišče, kljub temu, da je bila Czestochowa popolnoma obkoljena z Hitlerjevimi vojaki.

Audio

Skrivni semeniščnik
Janez Pavel II. je rad omenjal, da je imel prvo semenišče doma pri očetu. Razjasnitev globokega pomena molitve, pa tudi rast čuta za pobožnost, je dobil preko krojača Jana Tyranowskega, ki je bil med drugim tudi animator skupine Živega rožnega venca, v kateri je bilo petnajst mladeničev. Vsak od njih je vsak dan zmolil eno skrivnost. Tudi Karol se je pridružil tej šoli duhovnosti, kjer je imel priložnost spoznati Traktat o pravi pobožnosti do Marije svetega Ludvika Marije Grigniona Montfortskega ter mistična dela svetega Janeza od Križa.

Pri dvaindvajsetih letih je Wojtyla prišel do spoznanja, da njegova pot pelje v pravo semenišče, tisto, ki ga je imela krakovska nadškofija. Nekaj let prej se je zoperstavil Gospodovemu klicu, kljub jasnemu povabilu nadškofa Adama Stefana Sapiehe, ki je 3. maja 1938 prišel v Wadowice na pastoralni obisk župnije in tudi birmovat. Na Poljskem je navada, da si birmanci poleg osebnega imena izberejo še eno ime. Karol si je izbral ime Hubert, v spomin na dramskega pisca Huberta Rosztworowskega, ki je umrl kakšen teden prej. Karol je namreč oboževal njegova dela.

»Moj učitelj verouka, pater Edward Zacher, mi je zaupal nalogo, da pozdravim nadškofa,« je nekoč pripovedoval Janez Pavel II. »Takrat sem imel prvič priložnost biti iz obličja v obličje pred človekom, ki so ga vsi spoštovali. Vem, da je po mojem govoru nadškof vprašal kateheta, na katero fakulteto bom šel po maturi. Pater Zaher je odgovoril: 'Študiral bo poljsko filologijo'. Nadškof naj bi mu odgovoril: 'Škoda, da ne teologije'.«

Še štiri leta so morala preteči, da se je v Karolu v polnosti razjasnil poklic. »Da se to zgodi«, kakor je sam rekel, »ostaja tudi za mene skrivnost. Ali moremo razložiti Gospodove poti? Vendar jaz vem, da sem v določenem trenutku svojega življenja bil gotov, da je Jezus rekel meni to, kar je že rekel tisočim pred mano: 'Pridi, hodi za menoj!' Jasno sem opazil, da to, kar sem slišal v svojem srcu, ni bil niti človeški glas niti moja ideja. Kristus me je klical, da bi mu služil kot duhovnik«. V semenišče ga je sprejel pater Jan Piwowarczyk, ki pa mu je priporočal, naj tega nikomur ne pove, niti najdražjim. Okoliščine so bile takrat res kočljive.

Od 1. septembra 1939, ko je Hitlerejeva Nemčija zasedla Poljsko, so v zgradbo semenišča naselili odelek SS, ki je imel nalogo zagotavljati varnost okupacijskim silam v Krakovu. Za nekaj mesecev so semeniščnike preselili v drugo nadstropje nadškofijske zgradbe, vendar je nadškof Sapieha potem, ko je nemška vlada zaprla vse šolske ustanove, poslal nekaj semeniščnikov pomagat na župnije, medtem ko so drugi, zaposleni v podjetjih, ki so bila pod nemškim nadzorom, študirali doma. Tajni semeniščniki se med sabo niso poznali. Priročnike za študij filozofije in teologije so namreč prijemali neposredno od prefekta don Kazimierza Klosaka, nato pa je vsak imel izpit osebno z dotičnim profesorjem.

Audio:

Karol Wojtyla je od jeseni 1942 do poleti 1944 pripadal tajni skupini semeniščnikov. Da nekoga niso odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, je bilo potrebno imeti Ausweis, neke vrste prepustnico, ki so jo izdajale nemške oblasti »družbeno koristnim« delavcem. Tako je tudi Karol, potem ko je nekaj časa dostavljal stvari za neko restavracijo, leta 1940 začel delati kot pomočnik razstreljevalca v kamnolomu Zakrzowek, do katerega je imel pol ure hoda.

Spomladi leta 1942 je prešel v kemično tovarno, kjer je bil dodeljen za čiščenje vode v kotlih. Tu je delal tudi še potem, ko je že postal skrivni semeniščnik. Kolegi, ki so ga vedno videvali s knjigo in so mislili, da je študent, so ga ščitili ter mu dovoljevali, da je študiral tudi med delovnim časom.

Karolov duhovni voditelj je bil don Stanislaw Smolenski. Ta je Karola imel za zelo nadarjenega tako intelektualno kot moralno. Pri njem je tudi zelo cenil, koliko truda in žrtev je vložil za to. Karol je to zmogel tudi zato, ker je bil fizično močan. Gotovo je prav zaradi tega uspel preživeti nesrečo, ki se je zgodila 29. februarja 1944, ko ga je podrl tovornjak in ga pustil nezavestnega na ulici. Ko se je zbudil, je bil že v bolnišnici s povito glavo.

Audio

Končno v semenišču
V začetku avgusta leta 1944 je Karol zapustil tovarno, saj je nadškof Sapieha po začetku vstaje v Waršavi določil, da se vsi semeniščniki vrnejo v nadškofijsko zgradbo. Pred nacisti se je izgovoril: »Nekaj semeniščnikov je pri meni, saj imam kot nadškof pravico, da mi kdo streže pri maši.«

Karol je prišel v semenišče oblečen v belo srajco, bombažne hlače in obut v cokle. Naslednji dan je dobil talar, ki mu ga je podaril neki škofijski duhovnik. Nekaj deset semeniščnikov so nastanili v sobe v prvem nadstropju stranskega dela zgradbe, ki je imel okna bodisi na notranje dvorišče bodisi na ulico. Oktobra, po porazu varšavskih upornikov, je kardinal v te sobe namestil duhovnike, ki so pribežali iz glavnega mesta ter vse semeniščnike nastanil v dvorano za sprejeme, poleg svojega stanovanja. Fantje so spali na zložljivih železnih posteljah, natlačenih druga poleg druge. V istem prostoru pa so imeli tudi predavanja.

Ritem dneva je bil natrpan. Bujenje ob petih zjutraj, nato osebna higiena in telovadba v predsobi, zatem molitev v kapeli, premišljevanje, sveta maša, ki jo je daroval metropolit, pa zajtrk in predavanja iz filozofije in teologije. Ob trinajstih je bilo kosilo, takoj zatem pa sprehod na notranjem dvorišču. Za tem češčenje Najsvetejšega zakramenta, študij in duhovno branje. Ob dvajsetih je bila večerja, nato molitev v kapeli in razna opravila v tišini. Ob enaindvajsetih je metropolit prišel v kapelo za češčenje svete Evharistije, pred katero se je za eno uro ulegel na obraz. Ob dvaindvajsetih se je vrnil v svoje stanovanje, potem ko je najprej pogledal, če semeniščniki že spijo.

Eden od kolegov semeniščnikov je dejal, da je Karol naredil močan vtis nanj s svojo dobroto, dobrohotnostjo in da je bil res pravi kolega.

Audio

V službi Bogu in svojemu ljudstvu
Oktobra 1946 se je kardinal Sapieha odločil, da bo Wojtyla preselil v Rim, kjer bo nadaljeval študij na eni od papeških univerz. Kardinal pa je določil tudi datum mašniškega posvečenja in sicer 1. november, na praznik vse svetih. Prvega novembra je prišel Karol skupaj z nekaj sorodniki in prijatelji v zasebno metropolitovo kapelo, kjer je potekal obred.

2. novembra, na bogoslužni spomin vernih rajnih, je obhajal svojo novo mašo v kripti sv. Leonarda v Wawelski stolnici v Krakovu. V naslednjih dneh je obhajal sveto mašo v župniji sv. Stanislava Kostke v Deniku ter v župniji Darovanje Device Marije v Wadowicah. Še eno sveto mašo pa je daroval na oltarju sv. Stanislava v Wawlu za prijatelje iz gledališča Živa beseda ter za tajno organizacijo »Zveza«, s katero je bil povezan med nacistično okupacijo.

Mašniško posvečenje je ostalo za Karola Wojtylo osrednji trenutek njegovega življenja. To je poudaril tudi sam z besedami: »Nič ni zame bolj pomembno ali mi je v večje veselje, kot je vsakodnevno obhajanje svete maše ter služiti Božjemu ljudstvu v Cerkvi. To je resničnost, ki velja zame od dneva mašniškega posvečenja naprej. Nič ni tega spremenilo, niti to, da sem postal papež«.

S tem je povezano pričevanje nekega monsignorja, ki je v klošarju, ki je vsak dan beračil na ulici Transpontini blizu trga svetega Petra, prepoznal duhovnika, ki se je oddaljil od duhovnišva. Monsignor je uspel klošarja pripeljati na avdienzo v dvorani Klementini, hkrati pa je na to opozoril Janeza Pavla II. Po končanem srečanju, je papež Wojtyla poklical klošarja samega v sosednjo sobo. Po končanem srečanju je duhovnik – klošar prišel s solzami v očeh iz sobe. Pojsnil je, da ga je papež vprašal, če se želi spovedati. Po končani spovedi mu je rekel: »Vidiš, kako vzvišeno je duhovništvo. Nikar ga ne omadežuj«.

Audio:

Poslan v Rim
15. novembra se je don Wojtyla skupaj s bogoslovcem Stanislavom Staroieyskim šel na vlak, s katerim bo prvič v svojem življenju šel čez mejo. O tem dolgem in ganljivem potovanju je on sam pripovedoval: »Skozi okno drvečega vlaka sem gledal mesta, ki sem jih poznal samo iz zemljepisnih knjig. Prvič sem videl Prago, Nürnberg, Strasburg in Pariz, kjer sva se ustavila kot gosta poljskega semenišča. Zaradi vlaka sva morala kmalu spet na pot. Zadnje dni novembra sva prispela v Rim.« Karol je naprej stanoval pri očetih palotincih, nato pa se je dokončno preselil v belgijski kolegij, od katerega je imel le nekaj korakov do Univerze Angelicum. 19. junija 1948, niti dve leti nista pretekli, je na Angelicumu doktoriral s tezo Nauk vere po svetem Janezu od Križa.

Za don Karola je bil posebno ganljiv dogodek avdienca pri Piju XII. v začetku leta 1947. Papež je mlade duhovnike in semeniščnike belgijskega kolegija vsakega posebej pozdravil. Ko je bil na vrsti Karol, ga je rektor kolegija predstavil papežu, da prihaja s Poljske. Pij XII. je za trenutek obstal in ganjen ponovil »s Poljske«. Nato je rekel v poljščini: »Hvaljen bodi Jezus Kristus«.

Audio

Kolegi iz rimskih študijskih let
Iz obdobja, ko je Wojtyla delal doktorat in je stanoval v belgijskem kolegiju, je znan pogovor z belgijskim duhovnikom, ki se je posvečal gibanju krščanske delavske mladine, bodočim kardinalom Josephom Cardijnom. Ko sta se pogovarjala o stanju, ki je bilo v Evropi po drugi svetovni vojni, je duhovnik rekel: »Gospod je dovolil, da je izkušnja zla komunizma doletela vas... In zakaj je to dovolil?« Na to vprašnaje je sam odgovoril: »Mi na Zahodu smo bili tega obvarovani, morda zato, ker ne bi bili sposobni prenesti takšne preizkušnje. Vi pa jo boste zmogli.« Janez Pavel II. je večkrat omenjal te preroške besede.

Neki Karolov kolega iz belgijskega kolegija se takole spominja tistih dni: »Napoleonov rek 'Lahko izgubim kakšno bitko, vendar nikoli minute' so pogosto omenjali v našem kolegiju. Wojtyla je namreč izkoristil vsako minuto, da bi čimprej končal svojo doktorsko tezo. Vedeli smo, da je bil dober nogometaš, vendar ga nikakor nismo mogli prepričati, da bi postal kapetan naše ekipe. Zaradi tega smo verjetno izgubili proti ekipama brazilskega in angleškega kolegija. Kdaj pa kdaj pa je le prišel igrat na kakšno tekmo za trening, ki smo jih imeli na dvorišču.

Karol se je med doktoratom zelo osredotočil pisanje teze, da bi čimprej dosegel cilj. Njegov kolega iz rimskih časov je o njem dejal: »Med prijateljskimi srečanji je bil zelo zadržan. Skupinske fotografije to potrjujejo, saj se na njih vidi, da je vedno stal v zadnji vrsti. Med pogovori ni bil preveč zgovoren. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, da bo čez nekaj desetletij tako gotov v nagovorih ter da bo vodil s takšno močjo in tako učinkovito vesoljno Cerkev. V njegovem primeru se je uresničil francoski pregovor: »Vloga naredi človeka.«

S številnimi kolegi je Karol za dolgo časa izgubil stik, a jih je hotel vse kmalu potem, ko je bil izvoljen za papeža, spet srečati v Vatikanu. Najprej jih je povabil k somaševanju v zasebno kapelo, nato pa še na kosilo. Eden od navzočih se spominja, da je Janez Pavel II. prisrčno rekel: »Vse vas poznam po imenu in priimku. Kdo bi si mislil, da bom moral zato, da bi vas po tridesetih letih spet srečal, postati papež.«

Audio

Kaplan
Nekaj dni za tem, ko je zagovarjal doktorsko tezo, se je Wojtyla vrnil v svojo škofijo, kjer je dobil od škofa svojo prvo službo kaplana v župniji Niegowić, kakšnih trideset kilometrov vzhodno od Krakova. V župniji je bilo okoli pet tisoč duš, razkropljenih v trinajstih vaseh in naseljih, popolnoma odrezanih od javnega prometa. 8. julija 1948 se je don Karol napotil iz Krakova tja z avtobusom, a je moral kmalu izstopiti, ker je avtobus nadaljeval v drugo smer in nadaljevati pot peš. Nato ga je vzel na voz neki kmet. Ko sta prišla do meje župnije, je Karol izstopil, pokleknil ter molil za vse svoje nove župljane, po zgledu svetega Janeza Maria Vianneya, znanega arškega župnika.

Eno leto je sodeloval z župnikom Kazimierzom Buzalo ter še tremi duhovnimi pomočniki. Istočasno pa je poučeval verouk na petih podeželjskih osnovnih šolah. Poleg tridesetih ur verouka na teden, je vodil tudi katoliško akcijo ženske mladine. Govoriti preprosto, veliko delati, pogosto v težkih ekonomskih in socialnih razmerah ter živeti na podeželju tako drugačnem od akademskega okolja, so bili pravi pastoralni izzivi za razumnika, kot je bil Karol.

Župljane je zelo nagovorila Karolova pobožnost do svete evharistije, saj je dolgo časa preživel v čaščenju Najsvetejšega. Pogosto je Wojtyla preživel del noči v molitvi leže pred oltarjem z rokama razširjenima v obliki križa. Neka priča je to še posebej izspostavila: »Z Kristusom navzočim v tabernaklju je imel zelo oseben odnos. Ni mu samo pripovedoval, ampak se je z Njim pogovarjal.« Potem, ko je župnijska gospodinja nekaj časa opazovala mladega kaplana, mu je preroško rekla: »Vi boste postali škof.«

Audio

Iz podeželjske v študentsko pastoralo
Župljane je zelo nagovorila Karolova pobožnost do svete evharistije, saj je dolgo časa preživel v čaščenju Najsvetejšega. Pogosto je Wojtyla preživel del noči v molitvi leže pred oltarjem z rokama razširjenima v obliki križa. Neka priča je to še posebej izspostavila: »Z Kristusom navzočim v tabernaklju je imel zelo oseben odnos. Ni samo pripovedoval Kristusu, ampak se je z Njim pogovarjal.« Potem, ko je župnijska gospodinja nekaj časa opazovala mladega kaplana, mu je preroško rekla: »Vi boste postali škof.«

Oktobra 1948 je umrl primas Poljske kardinal August Hlond. Novi poljski primas je postal mladi sedeminštiridesetletni nadškof Stefan Wyszynski. Poljski episkopat je namreč hotel vključiti vse najboljše moči za soočanje s komunizmom ter se tako upreti razširjanju marksističnih tez. V skladu s to vizijo se je 17. avgusta 1949 kardinal Sapieha odločil, da bo don Karola premestil v župnijo sv. Florijana v Krakov, ki je blizu univerze Jagellonice.

Župnik msgr. Tadeusz Kurowski je Karolu zaupal kateheze višjih razredov gimnazije ter pastoralno oskrbo študentov. Njim je imel Wojtyla vsak četrtek predavanje o temeljnih vprašanjih obstoja Boga in duhovnosti. Te teme so imele velik vpliv na okolje tistega časa, ki ga je skušala zadušiti komunistična propaganda militantnega ateizma. Da bi bila njegova razmišljanja bolj razumljiva, saj so se pogosto dotikala teoloških tem, je Karol pripravljal sheme, ki so jih s ciklostilom razmnožili na časopisni papir.

Audio

Študentska skupina
Iz Karolovega pastoralnega delovanja na univerzi Jagellonici izhaja zelo dobra in znana študentska skupina, s katero je preživljal tudi počitnice. Kar nekaj članov in članic iz te skupine se je med sabo poročilo. Ravno na podlagi pogovorov, ki jih je imel v tej skupini, je pozneje začel Karol oblikovati teologijo telesa in poroke. Njegov znani esej z naslovom Ljubezen in odgovornost, obljavljen leta 1960, je pravzaprav besedilo duhovnih vaj, ki jih je imel za zaročence.

Na prvem izletu skupine so šli do župnije Kozy, kjer so tudi prespali. Sprejel jih je takratni župnik don Franciszek Macharski, ki je potem papeža Wojtylo nadomestil na katedri v Krakovu. Na tem izletu so začeli s tisto znano dolgo serijo potovanj, med katerimi so pogosto uporabljali kajake. Vsako jutro so obhajali sveto mašo in po evangeliju je imel Karol kratko pridigo, med katero je predlagal stavek, ob katerem so nato ves dan premišljevali. Don Karol je bil z veseljem med ljudmi. Mu pa je bilo tudi všeč, če se je s kajakom sam ali s kakšnim kolegom vozil po reki, ker je tako lahko v miru in svobodi razmišljal ter kontempliral.

Papež je bil zelo vesel, ko je leta 2000 velika skupina, sestavljena iz treh generacij teh 'starih' prijateljev, prišla v Castel Gandolfo ter pripravila to, čemur bi lahko rekli 'kajak na suhem'. Čoln so postavili pred Janezom Pavlom II. na travnik, zapeli na čast 'stricu' ter ga na to, kakšnih sto dvajset jih je bilo, vsak osebno pozdravili.

Audio

Docent
Karolova delavnost in kulturna razgledanost sta naredila vtis na novega krakovskega nadškofa Eugeniusza Baziaka naslednika kardinala Sapieha, ki je umrl 23. julija 1951. Baziak je hotel Wojtylo usmeriti v vode univerzitetnega poučevanja. Tako se je Karol že septembra istega leta začel pripravljanti na docentsko habilitacijo na področju etike in moralne teologije. Habilitiral je decembra 1953 s tezo Preverjanje možnosti za pripravo krščanske etike na osnovi sistema Maxa Schelerja. Žal pa je bil Karol zadnji, ki je habilitiral na Teološki fakulteti jagellonske univerze, saj jo je komunistična oblast čez kakšen mesec ukinila.

Don Karol je takoj začel poučevati v Krakovskem semenišču ter na Katoliški univerzi v Lublinu. 15. novembra 1957 je dosegel formalni naziv privatni docent. Da bi razumeli, kolikšen pomen je pripisoval tej službi, je dovolj navesti, da je od leta 1967, ko kot kardinal ni več mogel biti fizično prisoten v Lublinu, imel predavanja na krakovski nadškofiji, s tem da je on sam s svojo plačo plačeval prevoz študentom iz Lublina v Krakov.

Audio

Imenovanje za pomožnega krakovskega škofa
Navkljub profesuri se je Karol še naprej posvečal študentski skupini, saj mu je bilo jasno, da konkretno udejstvovanje v pastorali ne pomeni »še nekaj več«, temveč udejanja bistvo tega, da je duhovnik. Nič nenavadno ni bilo, da ga je uradna novica o imenovanju za pomožnega krakovskega škofa julija 1958 dosegla tik pred odhodom na eno od poletnih popotovanj z mladimi po reki Lyni. Da bo moral na srečanje s primasom kardinalom Stefanom Wyszynskim v Varšavo, je zvedel kakšen dan prej. Tako si je že lahko pripravil talar ter ga pustil pri znancu, na veslo, ki si ga je nadel na ramo, pa si je povezal v culo srajco in kratke hlače.

3. julija sta skupaj s prijateljem Zdziylawom Heydelom zapustila skupino ter pristala blizu kraja Olszstynek. Imela sta srečo, da jima je ustavil in ju pobral šofer tovornjaka polno naloženega z vrečami moke. Tako sta pravočasno prispela na železniško postajo in šla na vlak za Varšavo. Karol je sicer imel s seboj spalno vrečo, ampak kot je on sam dejal, tisto noč ni niti zatisnil očesa. 4. julija je ob točno dogovorjeni uri vstopil v prostore škofijskega ordinarijata, kjer mu je kardinal Wyszynski sporočil odločitev Svetega Sedeža. Wojtyla je že imel pripravljen ugovor: »Eminenca, premlad sem za to, saj imam komaj osemitrideset let. Primas je na to odgovoril rahlo ironično: »To je slabost od katere Vas lahko takoj odvežem. Prosim nikar se ne upirajte volji Svetega očeta.« Tako Wojtyli ni ostalo drugega kot, da je sprejel.

Audio

Totus tuus
Za dan Karolovega škofovskega posvečenja so določili 28. september, ko je liturgični praznik sv. Venčeslava, zavetnika vavelske stolnice. Med obredom je bilo predvideno, da bodo prinesli nekatere simbolične darove osebe, ki so mu bile blizu. Tako je šest njegovih prijateljev prineslo k oltarju sveče, kruh in vino. »Nimam družine, imam pa vas«, je rekel Karol izbranim 'predstavnikom'. Praznovanje se je nadaljevalo v semenišču s skromnim sprejemom ter končalo v čestohovskem svetišču, kjer je Wojtyla za najožje prijatelje daroval sveto mašo v kapeli pred čudodelno podobo Črne Marije.

Hotel je prav v čast Devici Mariji na svoj škofovski grb napisati »Totus tuus«. Geslo je navdihnjeno po nauku sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega. To so prve besede stavka, s katerim je svetnik izrazil svojo voljo, da bi po Mariji popolnoma pripadal Jezusu: »Ves sem tvoj in vse kar imam, pripada po Mariji tvoji sveti Materi tebi, moj ljubljeni Jezus.«

Audio

Krakovski nadškof
Wojtyla je štiri leta neutrudno pomagal vedno bolj bolnemu nadškofu Baziaku na vseh področjih pastoralnega dela. Zato je bilo povsem normalno, da je krakovski kapitel ob smrti nadškofa leta 1962 izbral Karola za kapitularnega vikarja do trenutka, ko bo Sveti sedež imenoval novega nadškofa. Pravzaprav je bil starejši od njega pomožni krakovski škof msgr. Groblicki in zato je Karol na zasedanju 16. julija vztrajal, da bi morali izbrati Groblickega. Toda nadškofijski kancler msgr. Kuczkowski, je s svojo mogočno postavo pokleknil pred Wojtylo ter ga prosil v imenu krakovske Cerkve, naj sprejme službo vikarja.

Tri mesece zatem, 5. oktobra 1962, je msgr. Wojtyla odpotoval v Rim na prvo zasedanje drugega vatikanskega koncila, ki je bilo od 11. oktobra do 8. decembra. Prav tako se je udeležil zasedanja naslednje leto od 6. oktobra do 4. decembra, ter šel po končanem zasedanju od 5. do 15. decembra kot romar v Sveto deželo. Ko je hodil po krajih, ki jih je s svojo zemljsko navzočnosto posvetil Jezus Kristus, je Karol že vedel, da bo 30. decembra imenovan za krakovskega nadškofa.

V nadškofiji so to imenovanje sprejeli z velikim veseljem. 8. marca 1964 je v nabito polni Wawelski stolnici potekal obred umestitve. Številni verniki so morali dogajanje spremljati zunaj. Podobno naklonjenost vernikov je Wojtyla doživel dve leti pozneje, ko so obhajali Sacrum Millennium Polonie (Sveto tisočletje Poljske) v rojstenm kraju škofa in mučenca sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Navdušena množica vernikov je namreč takrat na rokah prenesla nadškofa od avtomobila do oltarja.

Prav tako pa je iz praznovanja tisočletnice Poljske neroden dogodek. Sveto mašo v Tum Leczucki je krakovski nadškof Wojtyla obhajal na prostem, zato so postavili baldehin, ki je zelo prav prišel, saj je deževalo. Zaradi močnega deževja se je voda nabirala na platnu ravno nad oltarjem. Nekdo je dvignil rob platna, da bi ga razbremenil te teže, a je vodni curek zalil ravno nadškofa Karola, ki je to hladnokrvno stoično prenesel.

Audio:

Krakovski nadškof 2
Krakovski nadškof Wojtyla je s svojimi pomožnimi škofi, od aprila 1970 naprej so bili štirje, uvedel kolegialni način dela. Srečevali so se enkrat na teden ter sproti razpravljali o aktualnih vprašanjih. Probleme so, kakor je nadškof od vsega začetka povdarjal in vztrajal pri tem, obravnavali s pogledom vere. Skupini so se pri razpravljanju glede na situacijo pridružili različni odgovorni iz nadškofijskih uradov, kakor naprimer kancler, notar in drugi.

Eden od Wojtylovih pomožnih škofov je pričeval, da se je »Karol pri svojem vodenju nadškofije škofije navdihoval ob pastoralnih modelih dveh svetnikov: sv. Stanislava, mučenca, ki je branil svoje poljsko ljudstvo pred nasilno nadvlado kralja Boleslava ter sv. Karla Boromejskega, Karolovega krstnega zavetnika, ki je bil škof v Milanu v času tridentinske reforme. S pomočjo teh dveh zgledov je Wojtyla pogumno branil poljsko ljudstvo proti diktaturi komunizma ter si prizadeval za pravico do verske svobode in obredov«.

Po pričevanju neke druge priče med postopkom za beatifikacijo, je nadškof »vabil v nadškofijske prostore predstavnike različnih družbenih skupin: razumnike, znanstvene in kulturne delavce, odvetnike, zdravstvene delavce... Na ta način jim je dajal moči, jih podpiral ter jim dajal nasvete. Na vseh teh srečanjih, pripravljenih z veliko organizacijsko sposobnostjo, jim je spregovoril tako, da je bil vsak nagovorjen glede na svoj poklic ali status. Zelo dobro je znal govoriti, hkrati pa je imel izreden smisel za humor.

Audio

V šoli drugega vatikanskega koncila
Wojtlyla je zelo zavzeto sodeloval med zasedanji drugega vatikanskega koncila. Potem ko je bil na prvih dveh zasedanjih navzoč kot kapitularni vikar, pa je bil na tretjem zasedanju, ki je bilo od 14. septembra do 21. novembra 1964 in na četrtem zasedanju od 14. septembra do 8. decembra 1965 navzoč kot krakovski nadškof. Med plenarnimi zasedanji je osemkrat ustno posredoval, oddal trinajst napisanih dokumentov ter tri še skupaj drugimi koncilskimi očeti. Bil je član študijske komisije za demografske probleme, probleme družine in rojstev. Sodeloval je pri podkomisiji, ki je bila zadolžena za urejanje Sheme XIII iz katere je nastala pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes. Iz izkušnje drugega vatikanskega koncila je svojim duhovnikom in vernikom napisal knjigo K izvirom koncilske prenove z namenom, inkarnirati koncilski nauk v redno pastoralo Krakovske škofije.

Audio

V šoli drugega vatikanskega koncila 2
Wojtyla je na drugem vatikanskem koncilu s svojimi prispevkevki posredoval predvsem na treh področjih: Cerkev, verska svoboda, sodobni svet. Pri vprašanjih o nauku o Cerkvi je Karol pri sestavljanju dokončnega dokumenta Gaudium et spes predlagal in je bilo tudi sprejeto, da so poglavje o Božjem ljudstvu postavili pred poglavja o hierarhiji.

Pri temi o verski svobodi je Karol poudarjal, da po eni strani vera nikoli ne sme biti stvar prisile s strani civilne oblasti, hkrati pa zaupati osebni odgovornosti predmet verske svobode, ne pomeni odpreti vrata verski ravnodušnosti.

Wojtylov največji prispevek na koncilu pa je bila shema, ki jo je pripravil za področje odnosa med Cerkvijo in sodobnim svetom. Na zasedanju komisije, ki je sestavljala dokument, je vztrajal na tem, da se vnese stališče, da je brezbožni komunizem temelji problem za Cerkev tistega časa. V zaključnem dokumentu so to stališče zavrnili, ker je bilo preveč osredotočeno na ateizem.

Audio

Med kulturo in pastoralo
V okviru poljske škofovske konference, katere podpredsednik je bil, je bil Karol Wojtyla zadolžen za odnos z univerzami na kulturnem nivoju, ter za pastoralno oskrbo laikov. Kot predsednik škofovske komisije za laike, je storil vse, da bi laiki po smernicah drugega vatikanskega koncila prevzeli njim primerne odgovorne naloge v življenju Cerkve. Nič manj si Karol ni prizadeval za promocijo kulture in dvig nivoja teološkega študija v škofijskih semeniščih. Saj bi edino tako lahko vzgojili dobro usposobljene profesorje za visoke teološke šole. Na Karolovo pobudo je bil ustanovljen Znanstveni svet, ki ga je tudi on osebno vodil.

Wojtyla kot človek globoke in široke kulturne razgledanosti, ni samo spodbujal profesorje teoloških visokih šol, da so pisali članke o aktulanih problematikah, temveč je on sam pisal znanstvene članke, ki so jih objavile številne poljske revije. Karol je dobesedno požiral knjige. Za branje knjig je skušal izkoristiti vsako priložnost, saj je želel biti na tekočem. Da bi lahko bral tudi v avtomobilu, je dal nad zadnji sedež namestiti luč. Neka anekdota pripoveduje, da mu je med počitnicami ena gospa prebirala na glas eno knjigo, istočasno njena hči drugo knjigo, medtem ko je on bral tretjo.

V Krakovu je delal v kapeli na frančiškanski ulici, kjer je lahko mirno študiral in molil, ne da bi ga kdo motil. Da bi bil bolj osredotočen na to kar je bral, je imel noge večkrat v lavorju z mrzlo vodo. Številni so ga videli na kolenih ob pisalni mizi, ki se še zdaj nahaja na levi strani ob tabernaklju. Zanj je bila molitev vedno vir moči in navdiha. Tako je tudi v odmoru med enim in drugim predavanjem v Semenišču šel na kratko duhovno poživitev v kapelo.

Audio


2. april, šest let od smrti papeža Janeza Pavla II.

Iz homilije kardinala Josepha Ratzingerja ob pogrebu Janeza Pavla II. (1. del)
»Hodi za menoj!« Karel Wojtyla je sprejel, saj je v klicu Cerkve slišal Kristusov glas. In potem se je zavedel, kako resnična je Gospodova beseda: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil« (Lk 17,33). Vsi vemo, da naš papež ni nikoli hotel rešiti svojega življenja, ga zadržati zase. Samega sebe je hotel dati brez pridržka, vse do zadnjega trenutka za Kristusa in tako tudi za nas. Zato mu je bilo vse, kar je izročil v Gospodove roke, vrnjeno na nov način: ljubezen do besede, do poezije, do leposlovja je bila bistveni del njegovega dušnopastirskega poslanstva in je dala novo svežino, novo privlačnost oznanjevanju evangelija, in to tudi takrat, ko je evangelij znamenje nasprotovanja. »Hodi za menoj!« Oktobra 1978 je kardinal Wojtyla znova zaslišal Gospodov glas. Ponovi se dialog s Petrom, ki ga prinaša evangeljski odlomek tega slavja: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš? Pasi moje ovce!« Na Gospodovo vprašanje: »Karel, ali me ljubiš?«, je krakovski nadškof iz globine svojega srca odgovoril: »Gospod, ti vse veš: ti veš, da te ljubim.« Kristusova ljubezen je bila gonilna sila našega ljubljenega svetega očeta. Kdor ga je videl moliti, kdor ga je slišal oznanjati, to ve. In tako je mogel, zahvaljujoč se tej globoki zakoreninjenosti v Kristusu, nositi breme, ki presega zgolj človeške moči, to je biti pastir Kristusove črede, njegove vesoljne Cerkve.

Audio:

Iz homilije kardinala Josepha Ratzingerja ob pogrebu Janeza Pavla II. (2. del)
V prvem obdobju svojega papeževanja je sveti oče – še mlad in poln moči – pod Kristusovim vodstvom šel do konca zemlje. Potem pa je vedno tesneje vstopal v občestvo Kristusovega trpljenja, vedno bolj je razumel resničnost besed »Drugi te bo opasal …«. In prav v tej povezanosti s trpečim Gospodom je neutrudno in s prenovljeno močjo oznanjal evangelij, skrivnost ljubezni, ki se izkaže do konca (prim. Jn 13,1). Velikonočno skrivnost je razlagal kot skrivnost božjega usmiljenja. V svoji zadnji knjigi piše: Končna meja zla »je v bistvu božje usmiljenje«. In ko razmišlja o atentatu, pravi: »Kristus je s tem, ko je trpel za nas, dal trpljenju nov smisel; uvedel ga je v novo razsežnost, v novi red, ki je red ljubezni …Trpljenje, ki žge in použiva zlo z ognjem ljubezni, lahko stori, da se tudi iz greha razcveti dobro.« Papež je trpel in ljubil v občestvu s Kristusom, zato je bilo sporočilo njegovega trpljenja in njegovega molka tako zgovorno in rodovitno. Božje usmiljenje: sveti oče je v božji Materi odkril najčistejši odsev božjega usmiljenja. On, ki je v nežnih letih izgubil mater, je toliko bolj ljubil božjo Mater. Besede križanega Gospoda: »Glej tvoja mati!« je doživljal kot izrečene njemu samemu. In storil je kot ljubljeni učenec: sprejel jo je v globino svojega bitja. Totus tuus. In od matere se je učil upodabljanja po Kristusu. Za nas ostaja nepozabno, kako se je sveti oče to zadnjo velikonočno nedeljo, zaznamovan s trpljenjem, še enkrat pokazal na oknu Apostolske palače in zadnjikrat podelil blagoslov »urbi et orbi« (mestu in svetu). Prepričani smo lahko, da je naš ljubljeni papež ob oknu hiše svojega Očeta, nas vidi in nas blagoslavlja. Da, blagoslovi nas, sveti oče. Mi pa tvojo drago dušo izročamo Materi božji, tvoji Materi, ki te je vodila vsak dan in te bo zdaj popeljala v večno slavo svojega Sina, Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

Audio

Iz homilije kardinala Josepha Ratzingerja ob pogrebu Janeza Pavla II. (3. del)
»Hodi za menoj!« reče vstali Gospod Petru. To je njegova zadnja beseda učencu, ki ga je izbral, naj pase njegove ovce.

»Hodi za menoj!« Kot mlad študent je bil Karel Wojtyla navdušen nad leposlovjem, gledališčem, poezijo. Ko je delal v kemični tovarni in so ga obdajale ter ogrožale strahote nacizma, je zaslišal Gospodov glas: »Hodi za menoj!« V teh posebnih okoliščinah je začel prebirati filozofske in teološke knjige in vstopil v skrivno semenišče, ki ga je ustanovil kardinal Sapieha.

Po vojni je mogel študij dopolniti na teološki fakulteti krakovske Jagelonske univerze. V pismih duhovnikom in v avtobiografskih knjigah je pogosto govoril o svojem duhovništvu. V duhovnika je bil posvečen 1. novembra 1946. V teh besedilih v razlagi svojega duhovništva izhaja zlasti iz treh Gospodovih besed. »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16).

Audio:

2. del: Papež

Tisti nepozabni dan
16. oktobra, 1978 se je v poljski ljudski republiki, prvič in zadnjič zgodilo, da se večerni televizijski dnevnik ni začel z običajno točnostjo. Ko se je napovedovalec končno pojavil na ekranu, se je videlo, da je ves napet in v zadregi. Vsi so razumeli, da se je zgodilo nekaj tako izrednega, da je popolnoma presenetilo komunistično oblast. Z okornimi besedami je skušal voditelj zmanjšati zgdovinski pomen dogodka, a je končno le naznanil poljskemu ljudstvu, da je bil Karol Wojtyla izvoljen za papeža. Mnogi so v svojih spominih omenjali, kako se jim je zazdelo, da se je slika črno belega televizorja naenkrat obarvala z upanjem. Ljudje od začudenja niso mogli verjeti, zato so odpirali vrata svojih stanovanj, šli pozvonit k sosedom ter presenečeni spraševali: »Ste slišali, kaj se je zgodilo?« Na ulicah je bilo eno samo tekanje, objemanje od sreče, slovesno izmenjavanje voščil, medtem ko se je iz zvonikov slišalo soglasno zvonenje.

Eden od prič za beatifikacijo je o tem dejal: »Z zaročenko in nekaterimi prijatelji smo se dogovorili, da bomo šli po večerji v kino. Zaradi te novice pa smo spremenili načrt ter šli v župnijo proslavit ta dogodek.« Vsi so se s srcem zgrnili okoli svojega rojaka, ki so ga kardinali z vsega sveta izglasovali kot najbolj primernega, da popelje Cerkev proti tretjemu tisočletju.

Audio

Vatikan, Poljakov drugi dom
Naslednja leta bo Vatikan za mnoge poljake postal drugi dom, kraj gostoljubnosti, kjer si bodo podeljevali trenutke vezane na njihovo izročilo ter na njihovo deželo. To je veljalo še posebej v božičnem času. Za gojence poljskega kolegija, za stare prijatelje iz Krakova, za rojake iz rimske kurije je bilo običajno praznovati s papežem slovesnost Oplateka, med katero so si izmenjali voščila tako, da so odlomili košček od posebne neposvečene hostije. Pred praznovanjem je vedno zazvnonil telefon in zaslišal se je glas don Stanislawa: »Danes popoldne vas papež želi vse doma, da bomo skupaj peli božične pesmi«. Tako se spominja eden od rednih udeležencev teh srečanj in dodaja: »Dobili smo se v papeževi privatni knjižnici. Ozračje je bilo zelo družinsko. Janez Pavel II. se je vsedel, stali pa smo se zbrali okoli njega. Nato smo začeli peti, a on je s svojim čudovitim glasom dominiral med petjem kitice. Peli smo neke vrste uspavanko, za katero je rad dodajal nove kitice, ki jih je prilagajal času in pa osebam, ki so bile navzoče.

Audio

Poljak na sedežu svetega Petra, 1. del
Skoraj nemogoče je z nekaj besedami povzeti papeževanje Janeza Pavla II., ki je tretje najdaljše v zgodovini papežev. Pri tem nam bo pomagal opis enega njegovih najboljših prijateljev, ki pravi: »Lahko bi ga razdelili v štiri obdobja. Prvo je obdobje navdušenega papeževanja, ko kot papež začne hoditi po novih poteh, je blizu resničnosti tega sveta, gre ven iz Vatikana, ima stike z vso Cerkvijo. V drugem obdobju so: atentat, bolezni, trpljenje, bolnišnica, skratka obdobje, ko nosi svoj križ. Tretje obdobje je, ko je bil, če tako rečemo, pribit na križ, negiben, odvisen od invalidskega vozička. Četrto obdobje pa je njegova smrt, ki pa je imela tudi velikonočno razsežnost, kar je sestavni del vsega njegovega življenja.«

Zelo zgovorna je bila odločitev, ko je kot papež dan po izvolitvi hotel obiskati msgr. Andrzeja Mario Deskurja, ki je bil v polikliniki Gemelli. Sicer ga je obiskal že 14. oktobra, torej dan pred vstopom v konklave. Da je papež, kot bi vsak noramlen smrtnik, hotel za prvi uradni obisk zunaj Vatikana, obiskati bolnega prijatelja, je bilo nekaj povsem novega glede na običaje in protokol ter je povročilo v Vatikanu nemalo zmede. Kdor pa ga je dobro poznal, je mogel v tej odločitvi prepoznati resnično dejanje hvaležnosti do človeka, ki ga je imel Janez Pavel II. pozneje med svojim pontifikatom, za enega od Simonov iz Cirene, torej nekoga, ki mu je pomagal nositi križ papeževanja.

Audio

Poljak na sedežu svetega Petra, 2. del
Kardinal Andrzej Maria Deskur si je opomogel od paralize, ki ga je zadela 13. oktobra 1978 in živi še zdaj, star 87 let. V enem še neobjavljenem zapisku iz časa neposredno po izvolitvi za papeža, Karol Wojtyla piše: »Ne morem, da ne bi povezal tega, da sem bil izvoljlen za papeža 16. oktobra s tem, kar se je zgodilo tri dni prej. Trpljenje Andrzeja, mojega sobrata v škofovstvu, se mi zdi kot priprava na ta dogodek. Vse je bilo preko njegovega trpljenja vpisano v skrivnost križa in odrešenja, ki ga je izvršil Kristus. Nekaj podobnega vidim tudi v dogodku, ki se je dogodil pred enajstimi leti, ko sem nekaj časa med konsistorijem bival v Rimu ter bil imenovan za kardinala, je moj prijatelj don Marian Jaworski izgubil roko v železniški nesreči pri Nidzici«. Na koncu zapiska so še besede: »Debitor factus sum« (Dolžnik sem mu postal). Leta 1967 je namreč Wojtyla prosil don Mariana Jaworskega, če bi ga nadomestil kot pridigarja med sklopom duhovnih vaj. Ko je potoval tja, se je zgodila ta želežniška nesreča in Marian je ostal brez roke.

Marian Jaworski je bil drugi Simon iz Cirene, ki je Janezu Pavlu II. pomagal nositi križ. Leta 1984 ga je papež imenoval za škofa 1991 pa ga je povzdignil za latinskega metropolita mesta Lviv v Ukrajini. Nato ga je na konsistoriju leta 1998 imenoval za kardinala ter ga je potem, ko je Janez Pavel II. nosil imenovanje in pectore tri leta, leta 2001 javno razglasil.

Audio:

Poljak na sedežu svetega Petra, 3.del
Čeprav devetnajst let mlajši, je še tretji poljak, katerega ime je nemogoče ločiti od papeževanja Janeza Pavla II. Jasno je, da gre za sedanjega krakovskega nadškofa in kardinala Stanislava Dziwisza. Ta je spoznal Karola Wojtylo leta 1957, ko je bil v prvem letniku semenišča, medtem ko je bil Karol njegov profesor filozofije, moralne teologije ter socialnega nauka Cerkve. Leta 1966 ga je nadškof Wojtyla prosil, če bi hotel postati njegov osebni tajnik. V vlogi tajnika je Stanislav spremljal nadškofa v Rim na konklave in ostal ob njem ves čas papeževanja. Leta 1998 ga je Janez Pavel II. hotel posvetiti za škofa. Ko se je Stanislav branil, češ da je premlad, mu je Wojtyla odgovoril, da je bil on pri teh letih že papež.
Kot četrta med dosedaj omenjenimi Simoni iz Cirene, pa je tudi ena ženska in sicer zdravnica Wanda Poltawska. Za njeno ozdravitev od tumorja se je Wojtyla priporočal patru Piju iz Pietralcine in bil uslišan. Wanda je bila med drugo svetovno vojno katoliška partizanka v Krakovu. Ko so jo nacisti ujeli, so jo odpeljali v taborišče Ravensvruck, kjer so nad njo izvajali nečloveške medicinske poskuse. Ko se je vrnila iz taborišča, je začela študirati psihiatrijo. Don Karola je srečala v znani študentski skupini v Krakovu. Karol je postal njen duhovni voditelj. Prijateljstvo, ki je nastalo med njima, je trajalo tudi v času papeževanja. Wanda je s svojimi domačimi večkrat prišla v Vatikan ali poleti v Castel Gandolfo.

Audio:

Izbira sodelavcev (1. del)
Mnogi so se spraševali, katere kriterije je imel Janez Pavel II. pri izbiri odgovornih za različne službe pri Svetem sedežu ter pri imenovanju škofov na tisoče škofij po celem svetu. Tisti, ki ga je dobro poznal, je dobil vtis, da je Wojtyla želel predvsem na začetku papeževanja izbrati izredne osebnosti, ki bi jih vključil kot mozaične kamenčke v svoj pastoralni načrt.

Posvem normalno je bilo, da je imenoval za Krakovskega nadškofa Franciszka Macharskega, ki je pravzaprav naravno nadaljeval njegovo dvajsetletno službo. Nekaj posebnega pa sta bili imenovanji takratnega munchenskega nadškofa Josepha Ratzingerja za prefekta Kongregacije za verski nauk ter jezuita Carla Maria Martinija rektorja papeške univerze Gregoriane, za milanskega nadškofa. To sta dve izredni osebnosti, ki ju je papež osebno izbral neoziraje se na predloge in nasvete drugih.

Wojtyla je imel kardinala Ratzingerja za najbolj kompetentno osebnost v Cerkvi ter za pastirja izrednih kreposti. Leta 1981 ga je izbral zato, da bi imel ob sebi teologa, ki mu je sposoben pomagati uresničiti nauk drugega vatikanskega koncila. Nekemu svojemu prijatelju je papež o Ratzingerju dejal: »Je najboljši koncilski teolog«. Med njima je bilo trdno in rodovitno sodelovanje, saj je sam Wojtyla priznal, da se je njegov teološki profil med papeževanjem v glavnem sooblikoval ob kardinalu Ratzingerju.

Medtem ko pa se Wojtyla ni tako dobro ujel s kardinalom Martinijem. Poznal ga je že od krakovskega obdobja naprej, ko je Martinija povabil na Poljsko, da bi imel nekaj predavanj o Svetem pismu. Martini je prebival na škofiji, kjer so bila tudi predavanja, zato sta se z Wojtylo lahko pogosto pogovarjala. Vsekakor pa je bilo za Martinija presenečenje, da je malo pred božičem leta 1979 dobil povabilo, naj pride na pogovor v Vatikan. Ko mu je med srečanjem Janez Pavel II. predlagal, da bi postal milanski nadškof, je jezuit izrazil svoje težave ter jih utemeljil s tem, da je bil vedno profesor in da se kot tak ne znajde med ljudmi. Wojtyla mu je odvrnil: »Ne boste vi šli med ljudi, temveč bodo oni prišli k vam.« Papež se je namreč že prej pozanimal o Martinijevih pastoralnih in karitativnih dejavnostih zato je, da bi ga 'razorožil', preprosto vprašal: »Kaj pa potem hodite vsako nedeljo počet v skupnost sv. Egidija?« Opazovalci so vedno imeli vtis, da so bili njuni odnosi vedno napeti, kakor med dvema univerzitetnima profesorjema, ki se med sabo ne strinjata z oceno stanja ter s strategijo, ki jo je potrebno izbrati. Kljub temu pa je med njima vedno ostalo medsebojno spošotvanje.

Audio:

Izbira sodelavcev (2. del)
Tudi Camilla Ruinija je Janez Pavel II. osebno izbral. V tistem času je bil Ruini pomožni škof v Reggio Emilie. Papež je dobil od sodelavcev o njem dobra priporočila. V začetku leta 1985 ga je povabil na večerjo v Vatikan, med katero je z Ruinijem razpravljal o stanju Cerkve v Italiji. Ko je Janez Pavel II. videl, da sta se ujela v pogledih, ga je zaprosil naj pripravi osnutek govora, ki ga je imel papež na drugem simpoziju italijanske Cerkve v Loretu aprila 1985. Verjetno prav zaradi teh podobnih pogledov je Janez Pavel II. imenoval Ruinija junija 1986 za generalnega tajnika Italijanske škofovske konference. V predsednika pa ga je povzdignil pet let pozneje. Potem ko je Janez Pavel II. gledal na to kar je bilo storjeno, saj na začetku papeževanja ni bilo neke velike povezanosti z italijanskimi škofi, je dejal, da je kardinal Ruini »ponovno vzpostavil povezanost italijanskih škofov s papežem.«

Sčasoma pa je papež Wojtyla vedno bolj zaupal Državnemu tajništvu ter Kongregaciji za škofe in jih večkrat vprašal za mnenje. Tudi za Italijo je določil, da je naloga nuncija, ne pa nekakšne komisije, ki je bila prej, da preveri kandidate za izpraznjene škofovske sedeže, kakor je bilo to že običajno za druge narode. Ko so papežu predstavili terno z vrstnim redom imen, kot ga je pripravila Kongregacija, je on običajno izbral prvega s seznama. Včasih je pa tudi, še posebno če se je zavedal, da so bili prej kakšni pritiski nanj za tega ali onega kandidata, izbral koga, ki ni bil na seznamu.

Kljub temu, da je papež temu posvečal posebno pozornost, pa se je tudi zgodilo, da je bil razočaran nad izidom kakšnega imenovanja. V enem primeru, ko se zdi, da je preveč zaupal nekemu sodelavcu, je tistemu, ki mu je to omenil, dejal: »Bojim se, da je že prepozno.« Nato je, medtem ko je šel v kapelo, polglasno dodal: »Če so mi lagali, so že izgubili. Nisem jaz, ki vodim Cerkev, temveč Jezus Kristus.«

Audio:

Odločnost podprta s ponižnostjo
Že prve mesece papeževanja je Janez Pavel II. izrazil namen, da želi usresničiti posodobitev Cerkve po smernicah drugega vatikanskega koncila. V to dolgotrajno delo razmišljanja in poglabljanja je vključil veliko strokovnjakov. Rezultat tega dela sta bila dva zakonika Cerkvenega prava, eden za zahodno Cerkev z datumom 25. januar 1983, drugi za vzhodne Cerkve z datumom 18. oktober 1990, zatem novi Katekizem katoliške Cerkve razglašen 9. decembra 1992 ter preureditev rimske kurije po navodilih apostolske konstitucije Pastor Bonus izdane 28. junija 1988.

Papež Wojtyla je dobro vedel, kakšno naj bi bilo delovanje rimske kurije, saj jih je, začenši od starodavnih dikasterijev, ki jih je uvedel Sikst V. konec 16. stoletja, postopoma spremenil, da bi bolje odgovorili na zahteve časa. Kongregacijam je priznal vlogo, ki jo imajo pri vodenju Cerkve. Je pa vključil lastni pogled pri preoblikovanju Državnega tajnišva in drugih vatikanskih uradov, da bi postali bolj učinkoviti pri soočanju s sodobnimi pastoralnimi problemi. Zato je potem, ko je podal vizijo organizacijskega aparata, ki ga je želel vzpostaviti, zaprosil sestavljalce projekta, naj pretehtajo vlogo Papeških svetov, ki naj bi postali orodje 'dialoga in srečevanja' zaradi boljšega soočanja s svetom in drugimi religijami. Ne preseneča nas, da je Wojtyla še posebej poudarjal pomen Papeškega sveta za kulturo.

Audio:

Kri bo spreobračala (1. del)
Torek 21. maja 1981 je Janez Pavel II. obiskal medicinski center v Vatikanu. Potem ko si je ogledal prostore ter se srečal z osebjem ga je zdravnik Renato Buzzonetti, direktor centra in hkrati njegov osebni zdravnik pospremil do vhodnih vrat. Pokazal je na zraven parkiran nov rešilni avtomobil ter prosil naj ga blagoslovi. Medtem ko je Janez Pavel II. z blagoslovljeno vodo blagoslavljal vozilo je še dodal: »Blagoslavljam tudi prvega pacienta tega vozila«. Štiriindvajset ur zatem, je bil ravno on prvi pacient, ki so ga prepeljali s tem vozilom.

»Če ne bo spreobračala beseda, bo to storila kri«, je zapisal nekaj dni pred izvolitvijo za papeža, kardinal Wojtyla v poeziji Stanislav, posvečeni svetemu krakovskemu mučencu. Atentat, ki ga je 13. maja 1981 napravil nanj Ali Agca, je dal tem besedam avtobiografski značaj, saj je popolnoma spemenil pogled, ki ga je papež imel o svojem poslanstvu. Od tega trenutka se je pravzaprav začela njegova kalvarija, osvetljena z zavestjo, da je ponovno prejel dar življenja, ki ga more sedaj darovati za dobro vsega človeštva. »Za človeka, predvsem pa za duhovnika, ni nič lepšega in velikega kot je to, da je lahko na razpolago Bogu«, je nekega dne odgovoril zaposlenemu, ki je spraševal o smislu tega dramatičnega dogodka. Strelno rano je imel papež za milost, saj mu je trpljenje omogočilo, da je pričeval za Kristusa in evangeliziral.

Audio:

Kri bo spreobračala (2. del)
Leta 1991, deset let po atentatu, se je Janez Pavel II. odpravil na romanje v Fatimo, da bi se zahvalil Mariji. »Med pozdravom na začetku svete maše«, kakor pripoveduje neka priča med procesom za beatifikacijo, » se je eden od navzočih kardinalov obrnil na papeža z besedami: 'Sveti oče, vse najboljše za rojstni dan!' Papež je prisluhnil tem besedam šel naprej proti sedežu, se obrnil šel do mikrofona in odgovoril: 'Čisto prav imate, prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred 10 leti'.« Za ta drugi dar je papež začel obhajati zahvalno sveto mašo vsakega 13. maja ob uri, ko se je zgodil atentat.

Dejansko je bil papež odprvega trenutka trdno prepričan, da je bedela in izprosila njegovo življenje fatimska Devica Marija. Komaj je bil spet malo pri močeh, je zaprosil poljsko sekcijo pri državnem tajništvu, da so mu prinesli vse knjige posvečene Marijinemu prikazovanju trem pastirčkom, saj je hotel bolj podrobno poznati to zadevo. Prijatelj, ki je imel priložnost obiskati papeža 14. maja zvečer v polikliniki Gemelli, mu je rekel: »Vaša svetost, Devica Marija vas bo podpirala v trpljenju«. Papež prepričano dejal: »Ona je bdela nad vsem tem. Totus tuus«.

Audio:

Odpuščanje
27. decembra 1983 je imel Janez Pavel II. dolg in intenziven pogovor s svojim atentatorjem v rimskem zaporu Rebibbia. Pozneje je papež izjavil: »Lahko sem se srečal s svojim atentatorjem in mu ponovil, da mu odpuščam, kot sem že storil takoj, ko sem mogel. Srečala sva se kot človeka in kot brata, saj so vsi dogodki najinega življenja pripeljali do tega bratstva.«

Papež je odpustil Ali Agci takoj, ko je mogel. Javno pa je izrekel 17. maja 1981 iz poliklinike Gemelli med molitvijo Raduj se, Kraljica Nebeška: »Molim za brata, ki me je zadel, saj sem mu iz srca odpustil.« Ta drža, kakor je razvidno iz različnih pričevanj, je imela sicer ne takojšen a vendar neposreden učinek na vest mnogih. Eden od takih je bil poljski general Jaruzelski, ki se je potem, ko je bil težko ranjen v atentatu nanj leta 1994, odločil, da ne bo ukazal pregona na odgovorne za atentat. Pojasnil je, da je to odločitev sprejel zato, ker se ga je močno dotaknil papežev zgled.

Padec komunizma
Da je od leta 1989 naprej prišlo do padca komunizma brez strašnega prelivanja krvi, kar bi se lahko zgodilo, je gotovo tudi zasluga tega, kar je storil Janez Pavel II. s svojimi odločnimi in učinkovitimi javnimi pozivi ter s pozivi preko diplomatskega delovanja. Nek uveljavljen politik je pričeval takole: »Vsak je dal svoj prispevek: američan Ronald Regan, britanka Margaret Thatcher ter francoz Francois Mitterand. Da pa se je vse to povezalo skupaj, je bil potreben Sveti oče. On ni nikoli dal pobud, predlogov ali zamisli. Dal je besedo in to je zadostovalo.« To je priznal sam ruski predsednik Mihael Gorbačov, ko je dejal: »Nisem jaz uničil komunizma, temveč Janez Pavel II.«

Audio