Stalni opazovalec Svetega sedeža pri ZN v Ženevi: »Verski spori predstavljajo nevarnost za socialni, politični in gospodarski razvoj.«

ŽENEVA (četrtek, 3. marec 2011, RV) – Nadškof Silvano Maria Tomasi, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi, je v svojem govoru na včerajšnjem 16. zasedanju Sveta ZN za človekove pravice izpostavil ključne točke v povezavi z versko svobodo.

Najprej je opozoril na deklaracijo o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, ki je bila sprejeta leta 1981. Ta duhovno razsežnost priznava kot življenjsko pomemben del človekovega obstoja. Zato je svoboda vere in prepričanja v središču temeljnih človekovih pravic, saj vpliva na osebno identiteto in ključne odločitve. Toda kljub temu nam vedno več nasilnih dejanj nad verskimi skupnostmi po različnih geografskih področjih na svetu priča o neupoštevanju te deklaracije. »Verski spori predstavljajo nevarnost za socialni, politični in gospodarski razvoj.« Družbo delijo na dva dela in trgajo vezi, ki so nujne za uspevanje njenega življenja. Povzročajo nezaupanje in zagrenjenost, ki se pogosto prenašata v naslednje generacije. Poleg tega pa mnoge tragedije dostikrat ostanejo nekaznovane in mediji jih večkrat prezrejo. Verska diskriminacija bi morala skrbeti nas vse. Nadškof Tomasi je dejal, da je zato namen Svetega sedeža »ponovno potrditi pomen pravice do verske svobode za vse posameznike, vse verske skupnosti in vsako družbo, na vseh koncih sveta.«

V nadaljevanju je poudaril naloge države. Njena dolžnost je, da brani pravico do verske svobode, zato je odgovorna za ustvarjanje primernega okolja. To pomeni izpolnjevanje vsakodnevnih obveznosti, kot je na primer spodbujanje strpnosti in razumevanja v družbi. Verske diskriminacije tudi nikakor ne sme biti v zakonih ali pravilnikih. Pomembni so izobraževalni sistemi, ki morajo učiti spoštovanje do vseh. Pa tudi podpiranje vseh pobud, katerih namen je spodbujanje dialoga med verskimi skupnostmi. Država mora manjšinam zagotavljati fizično varnost in okoliščine, v katerih lahko svojo vero izražajo brez neprestanih groženj in oviranja. Verska svoboda je vrednota celotne družbe. Zato država, ki jo varuje, svojim državljanom omogoča koristiti družbene posledice, ki izhajajo iz nje. To so miroljubno sobivanje, narodna integracija in povečana ustvarjalnost, do katere pride, kadar so talenti vsakogar na razpolago v služenju za skupno dobro. Nasprotno pa zanikanje verske svobode spodkopava vsako demokratično prizadevanje in podpira zatiranje. Pod površino se namreč običajno skrivajo tudi temeljni družbeni in politični problemi.

Tomasi je na koncu spomnil še na napačna dojemanja svobode vere ali prepričanja. Svobodno izražanje ni omejeno zgolj na dejanja bogoslužja, ampak vključuje tudi izraze vere preko dobrodelnosti in dejanj družbenega služenja. Pomemben način, kako ljudje živijo svojo vero, je na primer skrb za zdravje ali izobraževanje preko verskih ustanov. Pogosto se pozablja tudi, da imajo verske skupnosti lastna pravila glede kvalificiranosti za svoje urade in dejavnosti. So namreč del javne družbe in ne ena izmed vej države. Velik nesporazum pa je tudi, da spoštovanje do svobodne izbire druge vere temelji na tem, da moja lastna vera ni več v polnosti veljavna. Toda v resnici pravica do druge vere temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva. Kot je papež Benedikt XVI. letos januarja poudaril v govoru članom diplomatskega zbora, je verska svoboda »temeljna pot do miru. Mir se zgradi in ohranja le takrat, ko lahko človeška bitja svobodno iščejo in služijo Bogu v svojih srcih, svojih življenjih in svojih odnosih z drugimi.«

Audio: