Tržaški nadškof Gianpaolo Crepaldi: "Politika ne sme sprejeti verskega relativizma"

RIM (petek, 25. februar 2011, RV) – »Politika ne sme sprejeti verskega relativizma, ki temelji na javnem priznavanju vseh religij in vseh predpisov vseh religij,« je za agencijo Zenit zapisal tržaški nadškof Gianpaolo Crepaldi. Pri tem je poudaril, da politika ne bi smela sprejeti tiste verske predpise, ki vključujejo telesne amputacije, človeško žrtvovanje, sveto prostitucijo, obvezno izločanje oseb, zmanjševanje človeške svobode, verski fanatizem, povezovanje med verskim in civilnim zakonom, nasilje nad dostojanstvom ženske, teroristična dejanja, poligamijo ali podobne zadeve. »Kadar politika sprejme verski relativizem oziroma misli, da so vsa verstva enaka in so torej kot ena sama religija, je to zato, ker je že sprejela filozofski relativizem (oziroma idejo, da ni mogoče spoznati nobene resnice) in moralni relativizem (oziroma idejo, da ni mogoče spoznati dobro in zlo),« meni nadškof Crepaldi, ki je med drugim tudi predsednik Komisije Caritas in Veritate pri Svetu evropskih škofovskih konferenc. Kot primer navaja poligamijo in pravi, da če neko verstvo dovoljuje, da lahko en moški ima veliko žena, obratno pa ne, pomeni, da verjame, da z lastnim razumom ni mogoče spoznati enakosti med moškim in žensko. Zaradi tega je verski relativizem negativen za celotno družbo, saj izhaja iz filozofskega in etičnega relativizma. V tem smislu lahko migracije v družbo, ki jih sprejema, včasih vnašajo relativizem, ko se sklicujejo na enakost vseh religij in tako tudi na enakost vseh moralnih sistemov. Verski relativizem oslabi zaupnje razuma v samega sebe in poveča strpnost do verskih drž, ki so nasprotne z naravnim moralnim zakonom. »V zahodni družbi se politika mora vedno pogosteje ukvarjati s problemi te vrste,« piše tržaški škof, »Jehove priče ne želijo transfuzije krvi in raje umrejo, muslimani se želijo poročiti z večimi ženami, nekatere afriške kulture vztrajajo pri obrezovanju ženskih genitalij, nekatere skupnosti hočejo, da je ženski obraz v celoti zakrit, po nekaterih običajih in zakonih ženska ne more pričevati na sodišču in tako naprej.« Politika je vedno pogosteje pozvana, da se odloča o teh in podobnih primerih. Kako se naj odzove? Ali naj tolerira vsako vrsto vedenja, upravičenega po verskih motivih? Izenači veljavne zakone za vse nove zahteve? Oblikuje vzporedne pravne sisteme? »Politika in torej tudi katoličan v politiki ne bo mogel sprejeti praks in drž, ki so žaljive do dostojanstva osebe, celovitosti telesa, enakega dostojanstva med moškim in žensko,« izpostavlja škof Crepaldi. »V teh primerih ne gre za spoštovanje verske svobode, ampak gre za zaščito človeškega dostojanstva in pravičnosti. Pravica do verske svobode ima vrednost v okviru dolžnosti, da se išče resnica, in kadar je ta pravica v nasprotju z resnico človeka, ne more biti povzdignjena na raven javno priznane pravice.« Katoliški politik mora v sebi ohranjati pomemben vidik: Kaj njegova religija, toraj ravno katolicizem, daje politični misli? Katoličan politik bi se moral neprestano razvijati v veličini svoje lastne religije, da bi tako osvetljeval politično misel in bi lahko dejal, da sama politična misel potrebuje krščanstvo. Na ta način se bo videlo, kako je krščanstvo zmožno bolje osvetliti politično misel in ji podeliti legitimno avtonomijo. Krščanstvo lahko bolje osvetli pojem osebe, ki je na Zahodu nastal ravno zahvaljujoč krščanstvu, bolje lahko pojasni človeške odnose, izhajajoč pri tem iz nauka o Sveti Trojici, in bolje lahko utemelji človeško bratstvo. »Politična misel je pogostokrat šibka pred verskim relativizmom, zato ker je izgubila zaupanje vase,« je poudaril škof Crepaldi. A lahko se tudi vprašamo, katera religija jo je zmožna okrepiti, ji pomagati in preseči to nezaupanje vase. Vemo, da razum ni sposoben v celoti ohranjati samega sebe in se pogostokrat približuje nezaupanju v svoje lastne sposobnosti. Katera religija, če ne krščanstvo, ga je zmožna podpreti in voditi? »Pomembno je, da politik - katoličan pregleda vse te vidike, sicer bo sam padel v verski in politični relativizem. Odkril bo, kako pomembno je krščanstvo za politično misel, in zatorej za javno življenje, in spoštujoč laičnost politike, ki je v službi vseh, bo odprl prostor za krščansko religijo, jo smatral za svojega najboljšega sogovornika, da bi tako lažje videl skupno dobro in služil človeku,« je zapisal škof Crepaldi in dodal, da politik - katoličan vé, da kadar politika zavije na stranpot, ji na pomoč lahko pride religija.

Audio