Papež Benedikt XVI. danes sprejel libanonskega patriarha Sfeira
VATIKAN (petek, 25. februar 2011, RV) - Benedikt XVI. je danes dopoldne spejel
v Vatikanu kardinala Nasrallaha Pierra Sfeira, antiohijskega maronitskega patriarha
v Libanonu. Kardinal se je v sredo pred splošno avdienco udeležil obreda blagoslovitve
kipa sv. Marona, začetnika maronitske Cerkve, ki ga je vodil papež Benedikt XVI. Pri
tem dogodku je bil navzoč tudi libanonski predsednik Michel Sleiman, ki pa je imel
včeraj s papežem prisrčen pogovor. Med pogovorom sta se predsednik in papež osredotočila
na aktualne dogodke v nekaterih arabskih državah ter prišla do prepričanja, da je
potrebno hitro začeti reševati odprte spore na tem področju.
Kardinala je v
delegaciji pri današnji avdienci spremljal tudi maronitski škof iz Kaira, mons. François
Eid, ki je za naš Radio dejal: »To kar sedaj doživljamo, je zelo zapleteno in boleče
stanje, iz katerega naj bi nastale nove vlade. Drugačne od prejšnjih, ki so zanemarjale
dobro ljudstva, saj so se same polastile naravnih bogastev njihovih držav. Namesto
pravnih držav so ustanovile družinske režime in tako povečale razkorak med njimi in
ljudstvom. V takšni situaciji so se mladi znašli pred edino odločitvijo: to spremeniti.
Gotovo to ni lahka odločitev, saj so ti režimi oboroženi, medtem ko imajo mladi le
znanje in kulturo. Pri tem so bile mladim zelo v pomoč nove tehnologije in sredstva
družbenega obveščanja. Čudež se je začel v Tuniziji, kjer lahko vidimo ceste polne
mladih, ki zahtevajo pravičnost. Srčno upamo, da se ne bodo pomešale med njih nekatere
verske stranke, ki bi hotele to izkoristiti za svoje cilje ter bi tako spremenile
to vstajo mladih v ideologijo in v ponovno negativno stanje.
Brez dvoma,
spremembe so se začele in ne da se več vrniti nazaj. Mladi si želijo državo, ki bo
za vse državljane ne glede na kulturno, versko, etnično ali plemensko pripadnost.
Državi Libija in Jemen imata čisto plemensko sestavo. Mladi pa se nasprotno ne čutijo
več pripadnike plemenske temveč narodne in globalne vasi. Sanjajo o tem, da bi ustvarili
državo, ki bo sposobna uresničiti njihova pričakovanja. Pravijo, da se mora končati
vsak režim, ki temelji na krivičnosti. Iščejo kruh, delo, človeka vredno življenje,
svobodo, pravičnost, da bo dostojanstvo preprostega državljana enako dostojanstvu
tistega, ki vlada. Dosedanji režimi pa so bili družinski. Mladi so razumeli, da je
bil vsak napredek teh dežel v korist skorumpiranih, medtem ko ljudstvo ni imelo od
tega nič. Sedaj pričakujejo, da bodo spet prišli do svojega dostojanstva.«