Kardinal Marc Ouellet: "Nova evangelizacija bi morala oznanjati antropološko novost krščanstva"

VATIKAN (petek, 25. februar 2011, RV) – Kardinal Marc Ouellet, prefekt Kongregacije za škofe v razmišljanju o apostolskem pismu Ubicumque et semper (»Povsod in vedno«), spregovori o antropološki novosti krščanstva. Danes je antropološka kriza pogosta tema pogovorov. Po eni strani v našem sekulariziranem okolju vlada relativistično vzdušje etične zmede, kar zelo otežuje vzgojo mladih generacij. Po drugi pa se mnoge težnje k ljubezni in svobodi na žalost zaustavijo ob ovirah kot sta individualizem in hedonizem. Tako v naši družbi nastaja množica samotarskih posameznikov, ki si ne upajo napraviti koraka v zakonsko zvezo in zgraditi temeljev za družino. Takšno negotovost srca, ki je utemeljena v globokem nemiru, je papež Benedikt XVI. v omenjenem apostolskem pismu o novi evangelizaciji opisal kot »notranjo puščavo, ki nastane tam, kjer se človek, ki želi biti edini ustvarjalec lastne narave in usode, znajde brez tistega, kar sestavlja temelj vseh stvari«. Gre za odsotnost Boga v človeškem življenju.

Prvi izziv nove evangelizacije je torej oznanjevanje Boga na verodostojen in primeren način. In prav zato je verjetno potrebno vzpostaviti globok odnos med aktualno antropološko krizo in podobo Boga, katero krščanstvo nosi v sebi. Kardinal Ouellet pravi: »Prepričan sem, da bi morala nova evangelizacija oznanjati antropološko novost krščanstva, ki izvira iz trinitarične skrivnosti. Iskanje sreče, ki muči človekovo srce, njegove čustvene potrebe in predvsem njegove težnje k svobodi, ostajajo namreč nedoumljive brez prisotnosti obzorja Boga. On je Ljubezen in je zaradi ljubezni ter iz ljubezni ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti. Ta antropološki nauk iz 1. Mojzesove knjige, katerega je Kristus poglobil v trinitaričnem pogledu, vsebuje ključ za uganko človeka in za upanje Cerkve v današnjem času.«

Ta trinitarična antropologija je bila več stoletij skoraj pozabljena. Za cerkvene očete je še imela središčno vlogo, v moderni dobi pa jo je zasenčil deizem. Ta se končuje v ateizmu, ki človeka pušča v popolni zmešnjavi. Tako ga premetava v svetu, saj je plen poveličevanja samega sebe. »Sekularizirane zahodne družbe so danes zato v zatonu, manjkajo jim korenine v bogati zemlji njihove krščanske tradicije. Ponovno bodo dobile svojo veljavo in postale rodovitne, ko bodo posamezniki, zavzeti za oznanjevanje evangelija, želeli postati osebe, ki bi živele v globoki skupnosti v Kristusu z Bogom. Oznanilo trinitarične antropologije bi lahko tako poživilo upanje, ko bi darovanje sebe Bogu in drugim povzdignilo kot pot do sreče.«

Audio