Benedikt XVI. v katehezi o sv. Janezu od Križa: »Hoja s Kristusom je luč in moč, ki nam pomaga nositi naše breme«

VATIKAN (sreda, 16. februar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco predstavil sv. Janeza od Križa. Pomembnega španskega mističnega teologa, duhovnega prijatelja sv. Terezije Jezusove in skupaj z njo reformatorja karmeličanskega reda, je papež Pij XI. leta 1926 razglasil za cerkvenega učitelja.

Janez se je leta 1542 rodil v vasici Fontiveros, blizu Avile v stari Kastiliji. Njegovega očeta, ki je bil plemiškega rodu, je družina razdedinila zaradi nezadovoljstva nad poroko z Janezovo mamo, ki je prihajala iz preproste družine. Tako se je že v otroštvu srečal z revščino, ki pa se je še povečala po očetovi prezgodnji smrti. Kasneje so se preselili v mesto Medino del Campo, kjer je zaradi svojih osebnostih lastnosti dobil mesto bolniškega strežnika v zasebni bolnišnici. Sprejet je bil v na novo ustanovljeni jezuitski kolegij, pri osemnajstih letih pa je začel študirati družbene vede, retoriko in klasične jezike. Po končanem študiju se je odločil slediti notranjemu klicu, ki se je v njem takrat že jasno izoblikoval in vstopil je v karmeličanski red. V duhovnika je bil posvečen leta 1567 in ko se je takrat vrnil v domače mesto, se je prvič srečal s sv. Terezijo Jezusovo. To srečanje je bilo za oba odločilnega pomena. Terezija mu je predstavila prenove v ženski veji karmeličanskega reda in mu razodela načrte prenove za moško vejo. Predlagala mu je, da se ji pri teh načrtih pridruži. Mladi duhovnik je bil očaran nad njenimi zamislimi, ki so bile utemljene v delovanju »za večjo Božjo slavo«. Le leto dni kasneje sta v vasici Durvela odprla prvo hišo bosonogih karmeličanov. Živeli so v skladu z duhom prvotnih pravil svojega reda. Ob Janezu, ki je tu prevzel novo redovno ime, Janez od Križa, so v prvi skupnosti prebivali še trije bratje. Karmeličanska reforma pa je povzročila tudi nasprotovanje, ki je Janezu prineslo nemalo trpljenja. Najhuje je bilo, ko so ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano ječo samostana v Toledu. Kljub zunanjemu in tudi moralnemu trpljenju je prav tu nastala njegova slavna Duhovna pesem. Na koncu življenja pa se je moral soočiti še s težko boleznijo. Po zglednem, vedrem in potrpežljivem prenašanju hudih bolečin je umrl decembra leta 1591. Za svetnika ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726.

»Janez je cenjen kot eden izmed najpomembnejših lirskih pesnikov v španski književnosti. Štiri njegova glavna dela so: Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni.«

»V Duhovni pesmi sv. Janez predstavlja pot očiščevanja duše, to je postopnega radostnega spoznavanja Boga, dokler duša ne uspe začutiti, da ljubi Boga z isto ljubeznijo, kot On ljubi njo.« »Živi plamen ljubezni je v tem pogledu nadaljevanje. V podrobnostih opisuje spremenjeno stanje združitve z Bogom. Janez pri tem vedno uporablja prispodobo ognja. Ko ogenj vedno močneje gori in požira les, je vse bolj žareč, dokler ne postane plamen. Tako Sveti Duh dušo, ki jo med temno nočjo očiščuje in umiva, sčasoma tudi razsvetli in ogreje, kot da bi bil plamen.« Tudi v delu Vzpon na goro Karmel sv. Janez od Križa predstavlja duhovno pot očiščevanja duše. Pri tem Karmel simbolično prikazuje krščansko popolnost. Človeška duša se na tej poti osvobaja vsake navezanosti, ki bi bila v nasprotju z Božjo voljo. »Očiščevanje, ki mora biti za dosego združitve z Božjo ljubeznijo popolno, se začenja pri čutnem življenju in nadaljuje pri tistem, ki se doseže preko treh teoloških kreposti: vere, upanja in ljubezni. Te očiščujejo namene, spomin in voljo.« Pesnitev Temna noč pa opisuje pasivni vidik očiščevanja duše. Zgolj s človeškim trudom namreč ni mogoče doseči ničesar. Šele Božji poseg lahko izkorenini najgloblje slabe navade in omogoči združitev z Božjo ljubeznijo. »Sv. Janez to očiščevanje označi kot pasivno ravno zato, ker čeprav ga duša sprejme, ga uresniči šele skrivnostno delovanje Svetega Duha, ki kot plamen ognja požre vsako nečistost. V takem stanju pa je duša podvržena vsem vrstam preizkušenj, kot da bi se znašla v temni noči.«

S temi besedami o svetnikovih delih je sveti oče želel izpostaviti najpomembnejše točke globokega nauka sv. Janeza od Križa. Z njihovo pomočjo nam pot svetosti, h kateri Bog kliče vsakogar, lahko postane bližja. Ta mistični svetnik je bil prepričan, da preko stvarstva lahko dosežemo Njega, ki je v vsem pustil svoje sledi. Toda vera je bila podarjena edinole človeku in le on lahko spozna Boga takega kot je, kot Troedinega. Nič, kar je bilo ustvarjeno, ne more biti zunaj Njega. Tudi vsaka ljubezen se mora oblikovati po Kristusu. Prav zato pa je očiščevanje nujno, duša namreč postaja svobodna, brez vsake neurejene navezanosti na stvari. Tako vse dobi svoje mesto v Bogu, ki je središče in cilj življenja. On je tudi resnični protagonist očiščevanja. Vse, kar lahko stori človek je, da se da na razpolago in ostane odprt za Njegovo delovanje.

Na koncu pa ostaja vprašanje, kaj ta svetnik s svojo visoko mistično teologijo lahko pove nam, običajnim kristjanom, ki živimo v okoliščinah današnjega življenja. Da bi našli odgovor, ne smemo pozabiti, da življenje sv. Janeza od Križa ni bilo letanje na mističnih oblakih, ampak je bilo težko življenje. Toda ravno v najtežjem obdobju je napisal eno svojih najlepših pesnitev. Tako lahko razumemo, da je hoja s Kristusom luč, moč, ki nam pomaga nositi naše breme. »Če človek v sebi nosi veliko ljubezen, mu ta ljubezen lahko da krila in tako veliko lažje prenaša vse nadloge življenja, kajti v sebi nosi veliko luč. In to je vera: biti ljubljen od Boga in pustiti se ljubiti Bogu po Jezusu Kristusu.«

Audio