S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

»Slava in radost duhovništva je služiti Kristusu in Njegovemu mističnemu telesu.« Tako je sveti oče včeraj nagovoril udeležence generalno zasedanje duhovniške bratovščine misijonarjev svetega Karla Boromejskega. »Krščansko duhovništvo ni namenjeno samo sebi. Želel ga je Jezus, da bi služilo rojstvu in življenju Cerkve. Predstavlja čudovito in edinstveno poklicanost.« Prisotnost duhovniških poklicev je gotovo znamenje pristnosti in živosti krščanskih skupnosti. »Tako kot celotna Cerkev tudi duhovništvo potrebuje stalno prenavljanje,« je dejal papež in izpostavil pomen formacije duhovnikov in preoblikovanje duhovniškega življenja. Bistvene oblike svojega obstoja mora duhovništvo vedno znova iskati v Jezusovem življenju. Preoblikuje in prenavlja se lahko preko različnih poti, a nikoli ne sme pozabiti na globoko meditacijo in molitev, k je dialog z vstalim Gospodom. »Pomembno je, da duhovniki ne živijo ločeno, ampak da so skupaj v majhnih skupnostih in si izmenjaje pomagajo,« je izpostavil Benedikt XVI. Tako v služenju Kristusu in odpovedovanju dobijo izkušnjo skupnega bivanja, nebeško kraljestvo je vedno bolj prisotno v njihovi zavesti. »Skupno življenje ni v prvi vrsti način, kako odgovoriti na te potrebe. Samo po sebi tudi ni oblika pomoči, povezana s samoto in človeško šibkostjo. Vse to sicer seveda lahko je, vendar le, če je bratsko življenje zamišljeno in živeto kot pot, ki se poglablja v resničnost skupnosti. Skupno življenje je pravzaprav izraz Kristusovega daru, ki je Cerkev,« in zato »izraža podporo, ki nam jo Kristus ponuja za bivanje. Preko prisotnosti bratov kliče k vedno globljemu oblikovanju po njegovi podobi. Živeti z drugimi pomeni sprejeti potrebo po stalnem osebnem spreobračanju, predvsem pa odkriti lepoto te poti, radost ponižnosti, kesanja, a tudi sperobrnenja, medsebojnega odpuščanja in vzajemne podpore,« je povedal papež in dodal: »Potrebno je biti z Jezusom, da smo lahko z drugimi. To je srce našega poslanstva.«

Sv. Peter Kanizij uči, »da je apostolsko poslanstvo živo in prinaša sadove odrešenja v srcih samo, če je pridigar osebni Jezusov pričevalec in če zna biti njegovo orodje, biti z njim tesno povezan po veri v njegov evangelij in njegovo Cerkev, po moralno doslednem življenju in po neprestani molitvi, ki je ljubezen. To velja za vsakega kristjana, ki želi z zavzetostjo in zvestobo živeti svojo podobnost s Kristusom.« Tako je povedal papež Benedikt XVI. med sredino splošno avdienco, ko je osvetlil življenje in delo sv. Petra Kanizija, jezuita in cerkvenega učitelja iz 16. stoletja, imenovanega tudi ''apostol Nemčije''. Kot bistveno lastnost duhovnosti sv. Petra Kanizija je papež Benedikt XVI. izpostavil njegovo globoko osebno prijateljstvo z Jezusom. »To prijateljstvo z Jezusom, ki je v središču njegove osebnosti,« je dejal papež, »je hranjeno z ljubeznijo do Svetega pisma, z ljubeznijo do zakramentov, z ljubeznijo do očetov, to prijateljstvo je bilo jasno združeno z zavedanjem, da je v Cerkvi bil nadaljevalec poslanstva apostolov. In to nas opominja,« je poudaril Benedikt XVI., »da je vsak pravi evangelizator vedno orodje združeno s Kristusom in z njegovo Cerkvijo in zato tudi ploden.« Papež je izpostavil pomen molitve, rekoč da »krščansko življenje ne raste, če se ne hrani s sodelovanjem pri liturgiji, še posebej pri nedeljski sveti maši, z vsakodnevno osebno molitvijo in z osebnim odnosom z Bogom.«

Papež Benedikt XVI. je v minulem tednu sprejel tudi udeležence plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo. Vzgojo je opredelil kot dejanje ljubezni, ki zahteva odgovornost, predanost in skladnost z življenjem. »Zdi se,« je dejal papež, »da vzgojno-izobraževalno delo postaja vedno težje, kajti v kulturi, ki iz relativizma pogosto naredi svojo vero, primanjkuje luči resnice, o resnici je celo nevarno govoriti, s čimer se podžiga dvom o vrednotah, ki so temelj osebnega in družbenega bivanja.« In kot je poudaril Benedikt XVI., je ravno zato zelo pomembno delo, ki ga po svetu opravljajo vzgojno-izobraževalne ustanove, ki se navdihujejo v krščanskem pogledu na človeka in realnost. Spregovoril je o katoliških univerzah, ki s svojo jasno identiteto in s svojo odprtostjo k celoti človeškega bitja lahko veliko naredijo za podporo enotnega znanja ter usmerjajo študente in učitelje k luči sveta, k ''resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka'' (Jn 1, 9). To velja tudi za ostale katoliške šole. Po papeževih besedah je predvsem pomemben pogum za oznanjevanje velike vrednosti vzgoje, za vzgajanje trdnih oseb, ki so spodobne sodelovanja z drugimi in dati lastnemu življenju smisel. Tudi na področju medkulturne vzgoje in izobraževanja je potrebna pogumna in ustvarjalna zvestoba, ki zna povezati jasno zavest o lastni identiteti in odprtost do drugega ter pristopiti k zahtevam skupnega življenja v multikulturalni družbi. Sveti oče je med drugim izpostavil pomen formacije učiteljev, »ne le s strokovnega vidika, ampak tudi z verskega in duhovnega, kajti z doslednostjo lastnega življenja in z osebno soudeleženostjo, bo prisotnost krščanskega učitelja postala izraz ljubezni in pričevanje o resnici«. Audio