Papež Benedikt XVI. je leta 2009 med predbožičnim sprejemom za kardinale, nadškofe,
škofe in druge iz vatikanske kurije spregovoril o temi sprave, ki so jo še posebej
obravnavali sinodalni očetje na posebni sinodi za Afriko v mesecu oktobru istega leta:
»Sinoda
se je trudila temeljito preučiti pojem sprave v smislu naloge, ki jo ima Cerkev danes
ter poudariti njene različne razsežnosti. Poziv, ki ga je sveti Pavel namenil Korinčanom
je ravno v tem trenutku spet aktualen: »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas
vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom!« (2Kor 5,20). Če
človek ni spravljen z Bogom je tudi v nesoglasju z stvarstvom. Ni spravljen niti s
seboj, saj hoče biti nekdo drug, kot to, kar je in zato ni spravljen tudi s svojim
bližnjim. Sprava pa med drugim vsebuje tudi sposobnost priznati krivdo in prositi
za odpuščanje Boga in bližnjega. K procesu sprave spada tudi pripravljenost sprejeti
pokoro, pripravljenost trpeti do konca zaradi krivde ter pustiti se spremeniti. Del
procesa sprave je tudi zastonjskost, o kateri na več mestih govori okrožnica Ljubezen
v resnici« (Benedikt XVI, govor 21. december 2009).
Ljubezen v resnici
postavlja človeka pred presenetljivo izkustvo daru. Zastonjskost spremlja njegovo
življenje v mnogoterih oblikah, ki jih zaradi gledanja na življenje zgolj z vidika
proizvodnje in koristi pogosto ne prepozna. Človeško bitje je ustvarjeno za dar, ki
izraža in uresničuje njegovo presežnost. Sodobni človek je včasih zmotno prepričan,
da je edini kovač samega sebe, svojega življenja in družbe. Ta nadutost je posledica
sebičnega zapiranja vase in prihaja – povedano v jeziku vere – iz izvirnega greha.
Modrost Cerkve je vedno opozarjala, da je treba tudi pri razlagah družbenih dejstev
in pri oblikovanju družbe računati z izvirnim grehom: »Neupoštevanje dejstva, da je
človekova narava ranjena, nagnjena k zlu, daje povod za hude zmote na področju vzgoje,
politike, družbenega delovanja in nravi.« Na seznam področij, kjer se kažejo pogubne
posledice greha, se je že zdavnaj vpisalo tudi gospodarstvo. O tem zgovorno priča
tudi naš čas. Prepričanje, da je samozadosten in da lahko sam odpravi zlo v zgodovini
le z lastnim delom, je pripeljalo človeka do tega, da vidi srečo in odrešenje v tostranskih
(imanentnih) oblikah gmotne blaginje in družbenega angažmaja. Nadalje je prepričanje,
da gospodarska avtonomija ni dolžna upoštevati nobenih »vplivov « moralnega značaja,
človeka spodbudilo celo k uničujočemu zlorabljanju gospodarskih inštrumentov. Na dolgi
rok je to prepričanje pripeljalo do družbenih in političnih sistemov, ki so teptali
svobodo človekove osebe in družbenih teles, in prav zaradi tega niso bili sposobni
zagotavljati pravičnosti, kakor so obljubljali (Benedikt XVI., Ljubezen v resnici,
CD 127,34).
»K temu spada tudi velikodušnost o kateri nam je Bog sam dal primer.
Mislim na Jezusove besede: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš,
da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej
spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar' (Mt 5, 23-24) (Benedikt XVI,
govor 21. december 2009).