Benedikt XVI.: »Slava in radost duhovništva je služiti Kristusu in Njegovemu mističnemu telesu.«

VATIKAN (sobota, 12. februar 2011, RV) – »Slava in radost duhovništva je služiti Kristusu in Njegovemu mističnemu telesu.« Tako je sveti oče nagovoril udeležence generalne skupščine duhovniške bratovščine misijonarjev svetega Karla Boromejskega. Sprejel jih je danes opoldne, kajti bratovščina letos praznuje 25. obletnico ustanovitve. Rodila se je iz gibanja Skupnost in osvoboditev. Trdno je utemeljena na živi izkušnji cerkvenega življenja in v svoji kratki, a intenzivni zgodovini močno poudarja vrednoto skupnega življenja.

»Ob tej priložnosti bi vam rad odgovoril na dve vprašanji: kakšno je mesto posvečenega duhovništva v življenju Cerkve in kakšno je mesto skupnega življenja v izkušnji duhovništva.« »Krščansko duhovništvo ni namenjeno samo sebi. Želel ga je Jezus, da bi služilo rojstvu in življenju Cerkve. Predstavlja čudovito in edinstveno poklicanost.« Prisotnost duhovniških poklicev je gotovo znamenje pristnosti in živosti krščanskih skupnosti. V Cerkvi ne more biti resnične in rodovitne rasti brez verodostojne duhovniške prisotnosti, ki jo podpira in hrani. Tako kot celotno Cerkev pa je potrebno tudi duhovništvo stalno prenavljati, zato sta velikega pomena formacija duhovnikov in preoblikovanje duhovniškega življenja. Bistvene oblike svojega obstoja mora duhovništvo vedno znova iskati v Jezusovem življenju. Preoblikuje in prenavlja se lahko preko različnih poti, a nikoli ne sme pozabiti na globoko meditacijo in molitev. In sicer kot dialog z vstalim Gospodom, ki je vedno prisoten v Cerkvi. Prav tako ne sme pozabiti na takšen študij teologije, ki omogoča srečevanje s krščansko resnico na način, ki je povezan z življenjem posameznikov in skupnosti.

»Pomembno je, da duhovniki ne živijo ločeno nekje, ampak da so skupaj v majhnih skupnostih in si izmenjaje pomagajo.« Tako v služenju Kristusu in odpovedovanju dobijo izkušnjo skupnega bivanja ter Nebeško kraljestvo je vedno bolj prisotno v njihovi zavesti. Pred očmi je dobro imeti nujne potrebe, povezane tudi s pomanjkljivostmi duhovnikov. »Skupno življenje ni v prvi vrsti način, kako odgovoriti na te potrebe. Samo po sebi tudi ni oblika pomoči, povezana s samoto in človeško šibkostjo. Vse to sicer seveda lahko je, vendar le, če je bratsko življenje zamišljeno in živeto kot pot, ki se poglablja v resničnost skupnosti. Skupno življenje je pravzaprav izraz Kristusovega daru, ki je Cerkev.« Duhovniki ne upravljajo z nečim, kar bi bilo njihovo, ampak so skupaj z drugimi brati deležni zakramentalnega daru, ki prihaja neposredno od Kristusa. »Skupno življenje zato izraža podporo, ki nam jo Kristus ponuja za bivanje. Preko prisotnosti bratov kliče k vedno globljemu oblikovanju po njegovi podobi. Živeti z drugimi pomeni sprejeti potrebo po stalnem osebnem spreobračanju, predvsem pa odkriti lepoto te poti, radost ponižnosti, kesanja, a tudi spreobrnenja, medsebojnega odpuščanja in vzajemne podpore.«

Poživljajoče moči skupnega življenja ne more biti brez molitve, brez upoštevanja izkušenj in učenja svetnikov, še posebej cerkvenih očetov, ter tudi ne brez zvestega zakramentalnega življenja. Če se ne vstopi v večni dialog Sina z Očetom in Svetim Duhom, pristno skupno življenje ni mogoče. »Potrebno je biti z Jezusom, da smo lahko z drugimi. To je srce našega poslanstva.« V družbi Kristusa in bratov lahko vsak duhovnik najde potrebne moči, da se ukvarja z ljudmi, da poskrbi za tiste, ki potrebujejo duhovno ali materialno pomoč, da uči z besedami, ki so vedno nove in jih vodi ljubezen.

Audio