Papeževa poslanica za 48. svetovni dan molitve za duhovne poklice

VATIKAN (četrtek, 10. februar 2011, RV) – Danes je bila izdana papeževa poslanica za 48. svetovni dan molitve za duhovne poklice. Ta dan se praznuje vsako leto na četrto velikonočno nedeljo, ki bo letos 15. maja. Želi odgovoriti na vabilo Dobrega pastirja, ki je zapisano v Matejevem evangeliju: »Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: 'Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.'« (Mt 9,36-38)

Letošnja poslanica v središče postavlja umetnost spodbujanja in negovanja duhovnih poklicev v lokalnih Cerkvah. To področje delovanja ima jasno oporno točko v evangelijih, ki opisujejo, kako Jezus kliče učence k oznanjevanju Božjega kraljestva in kako jih skrbno vzgaja z ljubeznijo. Posebno pozornost vzbudi njegov pristop. Preden je izbral dvanajstere apostole, je namreč zanje molil. V Lukovem evangeliju je zapisano, kako je vso noč prebedel v molitvi in iskanju oziroma poslušanju Božje volje. In kot se je poklicanost učencev začela prav v tem intimnem pogovoru med Jezusom in Očetom, so tudi današnji duhovniški in redovniški poklici predvsem sad stalnega odnosa z živim Bogom, ki se izraža z vztrajno molitvijo.

Jezusov klic k hoji za njim je nekaj zahtevnega, a tudi zelo bogatega. Nekaj, kar človeka prevzame v polnosti. Je povabilo k prijateljstvu z Njim, k delovanju po njegovi Besedi. Hkrati klic uči popolne predanosti Bogu in prepuščanja, da življenje vodi Njegova volja. Hoja za Kristusom torej pomeni naučiti se usmerjati pogled Vanj, Ga spoznavati, poslušati, srečevati preko zakramentov in uskladiti svojo voljo z Njegovo.

To šolo oblikovanja pa morajo voditi cerkvene avtoritete. Gospod namreč kliče v vseh časih. A pogosto, danes pa še prav posebno, se njegov glas zdi zakrit pod drugimi. Njegovo povabilo, da bi podarili svoje življenje, tako deluje prezahtevno. Zato je Cerkev tista, ki je odgovorna, da lahko dozorijo novi duhovni poklici. Ta dar mora varovati, ga ceniti in ljubiti. Tiste, ki kažejo jasna znamenja poklicanosti v duhovniško ali redovniško življenje, mora opogumljati in podpirati. Le tako bodo lahko občutili toplino skupnosti in rekli svoj »da« Bogu in Cerkvi. Ob tem se je pomembno zavedati, da bomo ljudje Boga potrebovali vedno, ne glede na tehnično obvladovanje sveta in globalizacijo. Le preko Njega lahko spoznamo resnično življenje.

Lokalne Cerkve morajo biti zato posebno občutljive in pozorne na tem področju svojih dejavnosti. Upoštevati morajo vse ravni delovanja, družinsko, župnijsko in predvsem pastoralo otrok ter mladih. Kot Jezus svoje učence, morajo vzgajati tako, da bi dozorelo pristno in prisrčno prijateljstvo z Gospodom, ukoreninjeno v osebni molitvi in bogoslužju. Spodbujati morajo pozorno poslušanje, pa tudi poznavanje in vedno večjo domačnost z Božjo Besedo. Prav tako pa morajo pomagati razumeti, da sprejeti Njegovo voljo ne pomeni odpovedi ali zanikanja lastne osebe. Ravno nasprotno pravzaprav omogoča odkritje najgloblje resnice o sebi.

Papež Benedikt XVI. se v poslanici posebej obrača na škofe. Vabi jih k razmišljanju o tem, kako pomembno je njihovo sodelovanje z Gospodom, da bi klici lahko dosegli srca, katera je izbral. Spominja jih tudi na pozorno izbiranje sodelavcev za to področje ter na razpoložljivost za škofije, v katerih je največje pomanjkanje poklicev. Vendar pa drugi vatikanski koncil opominja, da je spodbujanje duhovnih poklicev tudi dolžnost celotne krščanske skupnosti. Vsi duhovniki bi morali biti sposobni pričevati za skupnost s škofi in svojimi sobrati, da bi tako zagotovili dobro zemljo za nova semena. Družine bi morale živeti v duhu vere, dobrote in usmiljenja, da bi otroci lahko radodarno sprejeli klic v duhovništvo in posvečeno življenje. Kateheti ter animatorji katoliških združenj pa naj se trudijo skrbeti za mlade, ki so jim zaupani, na način, da bodo ti radi sledili Jezusovemu klicu. Vsak trenutek v življenju skupnosti moramo razumeti kot dragoceno priložnost, da se v Božjem ljudstvu zbuja občutek pripadnosti Cerkvi in hkrati odgovornost, da je odgovor na Njegov klic svobodna in zavestna izbira.

Zmožnost negovanja in skrbi za duhovne poklice je posebno znamenje življenjske moči lokalnih Cerkva. Naš zgled pri tem je lahko Devica Marija, ki je sprejela Božji načrt odrešenja. Njena priprošnja naj pomaga posameznim skupnostim, da poglobijo svojo razpoložljivost za Gospoda in izrečejo svoj »da«.

Audio