Kardinal Ravasi o 'dvorišču za pogane'

VATIKAN/PARIZ (nedelja, 6. februar 2011, RV) – Marca se bo v Parizu odprla posebna ustanova, imenovana »Dvorišče za pogane«. Njen namen bo omogočiti resen in spoštljiv dialog med verniki in agnostiki ali ateisti. Otvoritvena slovesnost bo potekala istočasno na treh krajih: na univerzi Sorbona, na sedežu Unesca in v prostorih Francoske akademije. Uvodno predavanje pa bo že 12. februarja na Univerzi v Bologni. Na njem bodo sodelovali verujoči ter neverujoči filozofi in znanstveniki.

Pobudo za ustanovitev te institucije je dal Papeški svet za kulturo, in sicer po papeževih besedah v božičnem voščilu Rimski kuriji leta 2009: »Mislim, da bi Cerkev tudi danes morala odpreti nekakšno »dvorišče za pogane«, kjer bi se ljudje lahko povezali z Bogom. In to ne da bi ga poznali in preden bi našli dostop do njegove skrivnosti, v katere službi je notranje življenje Cerkve. Dialogu z verstvi se mora danes predvsem pridružiti tudi dialog s tistimi, za katere je vera nekaj tujega, ki ne poznajo Boga, ki pa vendar ne morejo preprosto ostati brez njega, zato se jim ga lahko približa vsaj kot Neznanca.«

Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, v članku za mesečnik »Jezus« pojasnjuje, kaj pomeni simbol dvorišča za pogane. Izraz »pogani« namreč ni povsem jasen. V cerkvenem jeziku predstavlja vse, ki niso Judje, oziroma nekristjane, ki so se približali krščanstvu. V jeruzalemskem templju je bil zanje predviden poseben prostor. Morda je to prav tisti, ki ga knjiga Razodetja omenja kot »dvorišče zunaj svetišča, ki je bilo prepuščeno poganom, ki bodo dvainštirideset mesecev teptali sveto mesto« (Raz 11,2). O njegovem obstoju priča tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij iz 1. stoletja. V enem izmed svojih del piše o dveh dvoriščih, med seboj ločenih z nekaj stopnicami in kamnito ograjo. Zraven naj bi bil napis, ki je tujcem pod smrtno kaznijo prepovedoval prehod. In ta obsodba je bila celo avtomatična, brez običajnega procesa in izvršitev je bila zaupana množici. To strogo ločevanje se je začelo spreminjati z apostolom Pavlom. V Pismu Efežanom piše, da je Kristus s svojim prihodom »podrl steno pregrade« in da je »v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka; vzpostavil je mir
in po križu spravil oba z Bogom v enem telesu« (Ef 2,14-16).

Kardinal Ravasi piše, da imajo besede Benedikta XVI. o »dvorišču za pogane« ta, metaforičen pomen. Kristus je porušil pregrade, da bi prišlo do srečanja. Verujoči in neverujoči so na dveh različnih polih, toda ni treba, da se zaprejo v svoje kroge. Ne sme se podcenjevati različnih nazorov in nesoglasij, a misli in besede, dejanja in izbire se lahko soočijo ali vsaj srečajo. Ne da bi se odpovedali lastni identiteti, se tako lahko uspe ustvariti harmonijo. Seveda pa to ni mogoče brez vnaprejšnjih, osnovnih odločitev na obeh straneh.

Srečanje se lahko začne ob skupnih temah, kot so etika, antropologija, duhovnost, vprašanja o življenju in smrti, dobrem in zlu, ljubezni in bolečini, resnici in laži, miru, transcendenci in imanenci. Na ta način se lahko pride tudi do vprašanj o tistem Neznancu. Ne da bi pričakovali spreobrnenje ali preobrate na lastnih poteh bivanja, ampak predvsem da bi se izognili usmerjanju v praznino in plehkost. »Dvorišča poganov in kristjanov«, ki se dotikajo drug drugega, lahko dvignejo pogled sključenega človeštva proti Bivanju v vsej svoji polnosti.
Audio