Papež današnjo katehezo posvetil sv. Tereziji Avilski, mistikinji in cerkveni učiteljici

VATIKAN (sreda, 2. februar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v Avli Pavla VI. v Vatikanu, spregovoril o cerkveni učiteljici sv. Tereziji Jezusovi, znani tudi kot sv. Terezija Avilska, ter tako začel serijo katehez o cerkvenih učiteljih. Kot je povedal, je sv. Terezija Jezusova za vernike vsakega časa prava učiteljica krščanskega življenja. »V naši družbi, kjer pogosto primanjkuje duhovnih vrednot, nas sv. Terezija uči biti neutrudni pričevalci Boga, njegove prisotnosti in njegovega delovanja, uči nas zares čutiti to žejo po Bogu, ki obstaja v globini našega srca, to željo po videti Boga, iskati Boga, biti v pogovoru z njim in biti njegovi prijatelji,« je povedal Benedikt XVI. »To je prijateljstvo, ki je potrebno nam vsem, in ki ga moramo iskati dan za dnem, vedno znova,« je nadaljeval papež in dodal, da nas svetničin zgled spodbuja, da vsak dan posvetimo nekaj časa molitvi, tej odprtosti k Bogu in poti iskanja Boga, da bi ga videli in našli njegovo prijateljstvo ter tako tudi resnično življenje. »Kajti mnogi med nami bi morali reči: ''ne živim, ne živim zares, ker ne živim bistva svojega življenja''. Zato čas molitve ni izgubljeni čas,« je dejal papež in dodal, da je molitev čas, v katerem se odpre pot življenja, na kateri se naučimo ljubiti Boga, Cerkev in sočloveka.

Terezija se je rodila leta 1515 v španskem mestu Avila in pri 20-letih vstopila v tamkajšnji karmeličanski samostan ter dobila ime Terezija Jezusova. Tri leta zatem močno zboli in v spoprijemanju s svojimi boleznimi vidi boj proti slabostim in upiranju Božjemu klicu. Mistična izkušnja, ki jo doživi pred kipom bičanega Jezusa, globoko zaznamuje njeno življenje. V svoji avtobiografiji Knjiga življenja zapiše, da je takrat jasno začutila, da je Bog v njej in ona v celoti v njem. Vzporedno z notranjim zorenje, je svetnica tudi začela uresničevati reformo karmeličanskega reda. Leta 1562 je v Avili ustanovila prvi reformirani karmel, v naslednjih letih jih ustanovi še sedemnajst. Temeljnega pomena je njeno srečanje s sv. Janezom od Križa, skupaj s katerim leta 1568 blizi Avile ustanovi prvi samostan bosonogih karmeličanov. Leta 1582 ji v Rimu odobrijo avtonomno provinco reformiranih karmelov, kar je tudi začetek Reda bosonogih karmeličanov. »Terezija Jezusova,« je povedal papež Benedikt XVI., »ni imela akademske izobrazbe, a je vedno visoko cenila nauk teologov, književnikov in duhovnih učiteljev.« Sveti oče je izpostavil, da je Terezija pri svojem pisanju vedno izhajala iz življenjske izkušnje, svoje lastne ali izkušnje drugih, ter pri tem opisal njena dela: avtobiografija Knjiga živjlenja; Pot popolnosti, v kateri oriše program kontemplativnega življenja; mistična knjiga Notranji grad, kjer opiše duhovno pot k svetosti; Knjiga o ustanovitvah, kjer govori o svojih dejavnostih ustanoviteljice novih samostanov. Terezija Jezusova umre 15. oktobra 1582, leta 1622 je razglašena za svetnico, Janez Pavel II. pa jo leta 1970 razglasi za cerkveno učiteljico.

Papež Benedikt XVI. je izpostavil nekatere temeljne točke terezijanske duhovnosti. Na prvem mestu so evangelijske kreposti, ki jih sv. Terezija postavi kot osnovo vsega krščanskega in človeškega življenja. Tu gre predvsem za evangelijsko uboštvo, za medsebojno ljubezen kot temelj skupnostnega in družbenega življenja, za ponižnost kot ljubezen do resnice, za teološko upanje, ki ga opiše kot žejo po živi vodi. Na drugem mestu je papež izpostavil Terezijino globoko uglašenost z bibličnimi liki in živim poslušanjem Božje besede; posebej blizu se je čutila nevesti v Visoki pesmi. V nadaljevanju je Benedikt XVI. poudaril temeljni pomen molitve, ki za svetnico pomeni prijateljsko druženje z Bogom. »Molitev je življenje,« je povedal papež, »in življenje se razvija istočasno z rastjo krščanskega življenja: začne se z besedno molitvijo, se ponotranji preko meditacije in zbranosti, dokler ne sodeže ljubezenske združitve s Kristusom in Presveto Trojico.« Pri tem je papež izpostavil, da ne gre za razvoj, pri katerem bi se opustilo predhodno obliko molitve, ampak gre prej za postopno poglabljanje odnosa z Bogom, ki se odvija vse življenje. Benedikt XVI. je v nadaljevanju izpostavil središčno mesto Jezusove človeškosti. Za Terezijo je namreč krščansko življenje osebni odnos z Jezusom, katerega vrhunec je združitev z njim. Zato svetnica pripisuje velik pomen premišljevanju Kristusovega trpljenja in evharistiji. »Sv. Terezija živi brezpogojno ljubezen do Cerkve,« je poudaril Benedikt XVI. in dodal, da pred razdori in spori v Cerkvi tistega časa svetnica izraža živi čut za Cerkev. Karmeličanski red reformira z namenom, da bi bolje služil in branil sveto rimskokatoliško Cerkev, ter je zanjo pripravljena dati življenje. Kot zadnji vidik terezijanske duhovnosti papež izpostavi popolnost, ki je težnja in cilj celotnega krščanskega žviljenja.

Audio: