Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
13. del: Unitatis redintegrazio

Pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani, to je eden izmed glavnih ciljev drugega vatikanskega cerkvenega zbora. S tem stavkom se začne odlok o ekumenizmu Unitatis redintegrazio (Pospeševanje obnovitve edinosti).

Vsi kristjani so istega mišljenja, da ločitve med različnimi izpovedmi nasprotujejo Kristusovi volji in so pohujšanje za svet. Toda, kako ponovno vzpostaviti izgubljeno edinost? Zdi se, da je ekumensko navdušenje, ki ga je prebudil 2. vatikanski koncil do danes zbledelo. Še več, ločitve med Cerkvami so se povečale. Te so pogosto posledica različnega vrednotenja moralnih vprašanj glede istospolnosti, evtanazije, umetnega oplojevanja in drugih.

Kakor ne moremo slediti ekumenski utvari, tako pa tudi ne moremo pozabiti Gospodove molitve: »Da bi bili vsi eno.« Ekumenizmu vsekakor ne pomagajo koraki nekaterih, ki hočejo izbrati varljivo bližnjico ter razglašajo, da so pravzaprav v bistvu vse izpovedi enake in da vsaka vsebuje lastno resnico. Vendar resnica je ena, resnica Jezusa Kristusa. Drugi vatikanski koncil je jasno zatrdil: »Samo po katoliški Kristusovi Cerkvi, ki je vsesplošno sredstvo za zveličanje, je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev« (E 3).

To seveda ne pomeni, da je katoličan boljši kot nekatoličan. Koncil opaža, da čeprav ima katoliška Cerkev vsa sredstva milosti, »se jih njeni udje ne poslužujejo, da bi živeli z vso dolžno gorečnostjo« (E 4). Tako se lahko zgodi, da je nekdo, ki ima manj sredstev bliže, kot tisti, ki jih ima več.

Prav je sedaj spomniti na eno izmed koncilskih ekumenskih načel: Verniki »bodo toliko bolje pospeševali vero, kolikor bolj se bodo učili živeti po evangeliju« (E 8). »To spreobrnjenje srca...skupaj z molitvami za edinost kristjanov moramo imeti za dušo vsega ekumenskega gibanja« (E 8). Zavzeti se moramo torej, kakor da je vse odvisno od nas ter čakati na sadove, kakor da je vse odvisno samo od Boga.

Audio