Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Tomaža Akvinskega
VATIKAN (petek, 28. januar 2011, RV) – »Danes pa bi rad spregovoril o njem,
ki ga Cerkev imenuje doctor communis, to je o sv. Tomažu Akvinskem. Moj častitljivi
predhodnik papež Janez Pavel II. je v svoji okrožnici Fides et ratio opomnil, da je
Cerkev sv. Tomaža »vedno predlagala kot učitelja mišljenja in zgled pravega načina
oblikovanja teologije« (št. 43). Ne čudi nas, da je med cerkvenimi avtorji, omenjenimi
v Katekizmu katoliške Cerkve, po sv. Avguštinu prav sv. Tomaž navajan bolj kot kdorkoli
drug, in sicer kar enainšestdesetkrat! Imenovali so ga tudi doctor angelicus, verjetno
zaradi njegovih kreposti, še posebej vzvišenosti mišljenja in čistosti življenja.
Življenje
in nauk sv. Tomaža Akvinskega bi lahko povzeli v pripetljaju, ki ga podajajo stari
življenjepisci. Medtem ko je bil svetnik po svoji navadi zgodaj zjutraj zbran v molitvi
pred Križanim v kapeli sv. Nikolaja v Neaplju, je zakristan tiste cerkve Dominik iz
Caserte slišal tale pogovor. Tomaž je zaskrbljen spraševal, ali je tisto, kar je napisal
o skrivnostih krščanske vere, dosledno. In Križani je odgovoril: »Dobro si govoril
o meni, Tomaž. Kaj bi rad za nagrado?« In odgovor, ki ga je dal Tomaž, je isti, kot
bi mu ga tudi mi, Jezusovi prijatelji in učenci, vedno radi rekli: »Nič drugega kot
tebe, Gospod!« (Benedikt XVI. splošna avdienca, 2. junija 2010).
Med filozofijo
in teologijo Sv. Tomaža ne cenimo samo zaradi vsebine njegovega poučevanja,
ampak tudi zaradi njegove metode, zlasti pa nove sinteze in razlikovanja med filozofijo
in teologijo. Srečanje s predkrščansko Aristotelovo filozofijo mu je odprlo novo obzorje.
Ta filozofija je bila izdelana brez poznavanja Stare in Nove zaveze; svet razlaga
brez razodetja, zgolj z razumom. In ta dosledna racionalnost je bila prepričljiva.
Pokazati
to neodvisnost filozofije in teologije in obenem njuno vzajemno odnosnost je bilo
zgodovinsko poslanstvo tega velikega učitelja. In tako razumemo, da je v 19. stoletju,
ko se je močno razglašalo neskladnost med sodobnim razumom in vero, papež Leon XIII.
pokazal na sv. Tomaža kot na voditelja v dialogu med njima.
Razum in vera To
razlikovanje zagotavlja avtonomijo tako humanističnim vedam kot tudi teološki znanosti.
Ne pomeni pa to ločevanja, ampak prej vzajemno in obojestransko koristno sodelovanje.
Vera dejansko ščiti razum pred skušnjavo nezaupanja v lastne sposobnosti, ga spodbuja
k odpiranju v vedno širnejša obzorja, v njem ohranja živo iskanje temeljev. Po mnenju
sv. Tomaža, na primer, lahko človekov razum nedvomno dospe do trditve o obstoju enega
in edinega Boga, toda samo vera, ki sprejema Božje razodetje, je sposobna črpati iz
skrivnosti ljubezni troedinega Boga.
V luči nauka sv. Tomaža teologija trdi,
da je kljub svoji omejenosti teološka govorica obdarjena s smislom. Ta temeljna skladnost
med človeškim razumom in krščansko vero je opazna še v enem temeljnem načelu Akvinčeve
misli: Božja milost ne izniči, človeške narave ampak jo predpostavlja in dopolnjuje.
Naravni zakon Pomembna izpeljava tega odnosa med naravo in milostjo
se vidi v moralni teologiji sv. Tomaža Akvinskega. V središče svojega poučevanja na
tem področju postavlja novo postavo, ki je milost Svetega Duha, dana vsem tistim,
ki verujejo v Kristusa. Tej milosti se pridruži zapisani in ustni nauk doktrinalnih
in moralnih resnic, ki ga posreduje Cerkev. Vendar pa, dodaja Akvinec, »čeprav je
milost učinkovitejša od narave, je za človeka narava bolj bistvena«. Razum ga lahko
prepoznava, ko razmisli, kaj je dobro storiti in čemu se je dobro izogniti, da bi
dosegli tisto srečo, ki je vsakemu pri srcu in ki nalaga tudi odgovornost do drugih
in trud za skupno dobro. Z drugimi besedami: človekove teološke in moralne kreposti
so ukoreninjene v človeški naravi. Božja milost spremlja, podpira in pospešuje etično
zavzetost.
Človekovo dostojanstvo Ko se zanika naravni zakon, se
dramatično odpre pot v etični relativizem na individualni ravni in v državni totalitarizem
na družbeni ravni. Obramba splošnih človekovih pravic in potrditev absolutne veljave
dostojanstva človeške osebe zahtevata temelj. Kaj ni ta temelj ravno naravni zakon?
Častitljivi Janez Pavel II. je napisal v svoji okrožnici Evangelij življenja besede,
ki ostajajo še vedno aktualne: »Če družbi želimo prihodnost in demokraciji razvoj,
je torej nujno znova odkriti obstoj človeških in moralnih vrednot, bistvenih in prirojenih,
ki izvirajo iz same resnice človeškega bitja in izražajo ter varujejo človekovo dostojanstvo:
to so vrednote, ki jih noben posameznik, nobena večina in nobena država ne bo mogla
nikoli ustvariti, spremeniti niti uničiti, ampak jih bo morala samo prepoznavati,
spoštovati in pospeševati.«
Ne preseneča nas, da je nauk o človekovem
dostojanstvu, ki je temeljnega pomena za priznanje nedotakljivosti človekovih pravic,
dozorel v miselnih okoljih, ki so sprejela dediščino sv. Tomaža Akvinskega, ki je
človeka kot ustvarjenino pojmoval zelo visoko« (Benedikt XVI. splošna avdienca, 16.
junija). Audio