Benedikt XVI. ob mednarodnem spominu na žrtve holokavsta

VATIKAN (četrtek, 27. januar 2011, RV) - »V svoji hiši in znotraj svojega obzidja bom dal prostor in ime, dal jim bom večno ime, ki ne bo iztrebljeno« (Iz 56,5).

Misli Benedikta XVI. ob mednarodnem spominu na žrtve holokavsta, ki jih je izrekel med obiskom spominskega parka holokavsta Yad Vashem v Jeruzalemu, 11. maja 2009 med apostolskim obiskom v Sveti deželi. V tem odlomku iz knjige preroka Izaija sta dve preprosti besedi, ki izražata globok pomen tega kraja na katerem smo: yad – spominski prostor in shem – ime. Sem sem prišel, da se v tišini ustavim pred tem spomenikom, postavljenim v spomin na milijone judov, umorjenih med strašno tragedijo holokavsta. Izgubili so sicer življenje, nikoli pa ne bodo izgubili svojih imen. Ta so trajno vpisana v srca njihovih najdražjih, njihovih preživelih tovarišev in vseh tistih, ki so trdno odločeni nikoli več dopustiti, da bi podobna grozota še kdaj onečastila človeštvo. Njihova imena so na poseben način neizbrisno vtisnjena v Božji spomin.

Nekdo lahko svojemu bližnjemu odvzame njegove dobrine, ugodne priložnosti ali svobodo. Lahko splete zahrbtno mrežo laži ter prepriča druge, da določene skupine ljudi niso vredne spoštovanja. Pa naj si še tako prizadeva, ne more izbrisati imena nobenega človeškega bitja.

Katoliška Cerkev zavezana Jezusovemu nauku skuša posnemati njegovo ljubezen do vsake osebe, čuti globoko sočutje do tukaj omenjenih žrtev. Na enak način je tudi danes s tistimi, ki so preganjani zarasi rase, barve kože, življenskega stanu ali vere. Njihovo trpljenje je njeno trpljenje, njihovo hrepenenje po pravičnosti je njeno hrepenenje. Kot rimski škof in naslednik apostola Petra potrjujem, da se Cerkev nenehno zavzema zagotoviti z molitvijo in delovanjem, da sovraštvo ne bo nikoli več gospdovalo v človeških srcih. Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov je Bog miru (prim. Ps 85,9).

Sveto pismo nas poučuje o dolžnosti spominjati svet, da ta Bog živi, če tudi včasih težko razumemo njegove skrivnostne in nedoumljive poti. On je razodel samega sebe in nadaljuje z delovanjem v človeški zgodovini. Samo on vodi svet s pravičnostjo in vsak narod nepristransko sodi.

Medtem, ko smo v tišini zbrani tukaj, pa njihov krik še vedno odmeva v naših srcih. Krik, ki se dviguje proti vsakemu krivičnemu in nasilnemu dejanju. Je večna obsodba prelivanja nedolžne krvi. Je Abelov krik, ki se z zemlje dviga k Vsemogočnemu. Ko izpovedujemo naše neomajno zaupanje v Boga, dajmo glas temu kriku z besedami iz knjige Žalostink, pomenljive tako za jude kot za kristjane:

»GOSPODOVE dobrote niso končane,
njegovo usmiljenje ni prenehalo;
nove so vsako jutro,
velika je njegova zvestoba.
»GOSPOD je moj delež,« pravi moja duša,
»zato imam upanje vanj.«
GOSPOD je dober tistim, ki upajo vanj,
duši, ki ga išče.
Dobro je mirno čakati
na rešitev GOSPODOVO« (Žal 3,22-26).

Audio: