Nekdanji apostolski nuncij v Sloveniji Santos Abril y Castelló imenovan za namestnika
kamerlenga svete rimske Cerkve
VATIKAN (sobota, 22. januar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je nekdanjega apostolskega
nuncija v Sloveniji Santosa Abrila y Castellójaimenoval za namestnika
kamerlenga svete rimske Cerkve, in sicer za obdobje treh let. Sedanji kamerleng je
od leta 2007 kardinal Tarcisio Bertone, ki sicer opravlja službo vatikanskega državnega
tajnika.
Življenjepis mons. Santosa Abrila y Castellója
Mons.
Santos Abril y Castelló je službo apostolskega nuncija v Sloveniji zaključil v začetku
letošnjega leta, opravljal pa jo je od leta 2003. Rodil se je 21. septembra 1935 v
Alfambri v Španiji. V duhovnika je bil posvečen 19. marca 1960. Končal je študij družbenih
ved in cerkvenega prava. Po študiju na papeški cerkveni akademiji je leta 1967 vstopil
v diplomatsko službo Svetega sedeža. Služboval je na nunciaturah v Pakistanu, Turčiji
in v Državnem tajništvu v Vatikanu. Šestnajstega junija 1985 je bil posvečen v nadškofa,
19. aprila 1985 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Boliviji, 2. oktobra 1989
pa za pronuncija v Kamerunu, Gabonu in Ekvatorialni Gvineji. 24. februarja 1996 je
postal apostolski nuncij v Jugoslaviji, kjer je ostal štiri leta. 4. marca 2000 je
bil imenovan za apostolskega nuncija v Argentini.
Vloga kamerlenga
Kardinalu
kamerlengu so v času izpraznitve Apostolskega sedeža zaupane posebne naloge. Takoj,
ko je sporočena novica o papeževi smrti, kamerleng v navzočnosti papeškega liturgičnega
ceremonierja ter prelatov duhovnikov, tajnika in kanclerja camere apostolicae uradno
ugotovi papeževo smrt, o čemer se izda avtentični dokument. Je tudi tisti, ki nato
zapečati papeževo stanovanje. Kardinal kamerleng novico o smrti papeža sporoči kardinalu
generalnemu vikarju mesta Rim, ki o tem obvesti rimsko javnost. Prav tako poskrbi
za vse, kar zadeva papežev pogreb, razen če je papež v času svojega življenja določil
drugače. Poskrbi za zaščito pravic apostolskega sedeža in njegovo upravljanje. Njegova
naloga je, da v času izpraznjenega sedeža upravlja dobrine in premoženje Svetega sedeža
s pomočjo Posebnega zbora kardinalov, če gre za manjše stvari, v primeru pomembnejših
odločitev pa s pomočjo Splošnega zbora kardinalov.