Programski direktor Radia Vatikan, p. Koprowski, o vlogi medijev pri novih strategijah terorizma, 1., 2. in 3. del

Programski direktor Radia Vatikan, pater Andrzej Koprowski, pojasnjuje vlogo sredstev množičnega obveščanja v kontekstu novih strategij terorizma in njegovega vpliva na kulture in verstva. Pri tem izhaja iz papeževih besed v Poslanici za 44. svetovni dan miru, da je verska svoboda »pridobitev za politično in pravno družbo. Ni izključna dediščina verujočih, ampak celotne družine narodov na zemlji.« Te besede so eden izmed osrednjih poudarkov papeževega sporočila na temo o verski svobodi kot poti miru. Iz njih namreč sledi jasnost politične odgovornosti državnih oblasti, da varujejo in spodbujajo pravičnost in pravice vsakogar.

V nasprotju s tem danes pogosto prav preganjanja verskih skupnosti postajajo najbolj običajno sredstvo boja za dosego političnih ciljev. Verniki in njihove dejavnosti so označeni kot nekaj »tujega« za kulturo, ki je v večini. To se lahko stopnjuje vse do trenutka, ko mirno sobivanje med verskimi skupinami in različnimi kulturami ni več mogoče. Takšno zapleteno situacijo lahko vidimo v Iraku in Pakistanu. Tam si sledijo napadi na kristjane, v katerih pa so žrtve pogosto tudi muslimani. Ob tem je treba opozoriti na molk s strani gospodarskih in ideoloških dejavnikov. Ta je namreč zaznamoval stališča zahodnih držav, ki so se ponudile kot zaveznice z lastnimi interesi. Krščanstvo v okoljih verskega in političnega fanatizma pogosto dobiva tudi oznako nečesa »zahodnega«. Zato kristjani, v Indiji pa podobno tudi muslimani, postajajo žrtve na bojnem polju med različnimi ideološkimi in političnimi tokovi.

Danes smo torej v obdobju nestabilnosti, krize identitete in naveličanosti nad lastno kulturo. Stari svet, katerega predstavlja Evropa, ni več sposoben dialoga z velikimi svetovnimi civilizacijami. To stanje brez solidarnosti in brez pozornosti na kulturno identiteto posameznih držav je tako povzročilo zapiranje v svoj lastni svet. Te težave izvirajo iz tesne povezanosti med razsežnostjo kulture in obrambo tradicije ter identitete. Nekatere skupine zato poskušajo preoblikovati verske in kulturne temelje na način, ki spodbuja rast fanatizma. Pri tem pa nastajajo idealni pogoji za terorizem. Prav zaradi tega je vloga sredstev množičnega obveščanja ključnega pomena, saj nove tehnologije omogočajo dostop do širokega področja.

Benedikt XVI. poziva svetovne politične voditelje k obrambi in spoštovanju človekovih pravic, med katerimi je verska svoboda temeljna. Vabi tudi k skupnemu prizadevanju za mir s strani kristjanov in muslimanov. Pri tem poudarja, da »kadar je verska svoboda priznana, je človeško dostojanstvo spoštovano v svojem bistvu in etos ter temelji naroda se okrepijo.«

Audio:


Programski direktor Radia Vatikan, pater Andrzej Koprowski, v svojem razmišljanju o vlogi medijev ob novih strategijah terorizma v današnjem svetu nadaljuje z mislimi o tem, kaj se v takem kontekstu pričakuje od Radia Vatikan.

Na prvem mestu poudari občutljivost za razločevanje med aktualnimi dogodki. Ne bi se smeli zaustavljati pri površinskih informacijah, četudi jih tako prikazujejo veliki informacijski uradi. Pomembna je drža, ki se postavlja v bran človeškega dostojanstva. Potem izpostavi pozornost za vsa sporočila v povezavi z ekumenizmom in medverskim dialogom. Papež Benedikt XVI. namreč pravi, da v današnjem globaliziranem svetu velika verstva lahko predstavljajo pomemben dejavnik edinosti in miru v človeški družini. Dogodki, kot je na primer teden molitve za edinost med kristjani, so sicer središčni, a potrebno je omeniti tudi manj opazne, ki pa so majhna znamenja na poti dialoga. Kot tretje pater Koprowski izpostavi pomen poglobljene izmenjave mnenj o aktualnih situacijah s stališča posameznih dežel in celin. Na programih Radia Vatikan bi morali poročati na način, ki ustreza njihovi različnosti. Namen tega je biti koristni Cerkvi in družbi na lokalni ravni.

Predvsem pa je nujno truditi se iskati in uporabljati primeren jezik za predstavljanje vsebine krščanske skrivnosti. Izogniti se je treba vsaki manipulaciji in težnji, da bi krščanstvo povezovali s katerokoli ideologijo ali politično oblastjo. Hkrati se ne sme zdrsniti zgolj na raven obrambe lastne identitete. Poudarek mora biti na tem, kako pomagati spoznavati in živeti pravo izkušnjo vere. Prav tako pa tudi spodbujati duha skupnosti, ki je odprta za sprejemanje, pravičnost in solidarnost. Na ta način se podaja izkušnja konkretne bližine in ne negotovosti samote. Imamo namreč papeža, ki je teolog. A vseeno je cerkveni jezik pogosto preveč povezan z drugimi sistemi.

Audio


V tretjem delu razmišljanja o vlogi medijev in novih strategijah terorizma pater Koprowski predlaga nekaj opornih točk. Posamezna uredništva Radia Vatikan naj bi jim sledila v skladu z lastnimi potrebami. Navaja jih kot primer, kako predstaviti krščanstvo ne le kot cerkveno strukturo ali interese kristjanov ali krščanskih Cerkva.

Krščanstvo je vera v Boga, ki je postal človek. Središče je torej oseba, Jezus iz Nazareta. Sveto pismo je odvisno od Njega v smislu, da je On tisti, ki govori preko besed, in v smislu, da besede govorijo o Njem. Kristjan pa je nekdo, ki »je« z vero in načinom življenja v Kristusu.

»Jaz sem z vami,« pravi Kristus, ki je Božji Sin, združen v eno z Očetom in Svetim Duhom.
Svet, ki ga je Bog ustvaril iz ljubezni, nosi v sebi klic po Božji ljubezni. Ta je neizbrisljivo zapisan vanj in v človeku, ki je bil ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, postane zavestna potreba.

Človek naj bi na Ljubezen odgovarjal z ljubeznijo. Pa vendar skozi zgodovino človek ni znal dovolj ljubiti ne svojih bližnjih, ne sveta in niti ne samega sebe.

Bog je dal svojega edinorojenega Sina, da bi na svetu, katerega je ustvaril iz ljubezni, končno nekdo odgovoril z ljubeznijo. Da bi končno nekdo s svojim življenjem in smrtjo uresničil besede, naj ljubimo z vsem srcem in vso močjo. In da bi končno nekdo ljubil do konca.

Evangelij in evharistija sta zapisana v zgodovini človeštva in vesolja. Vemo, da je v današnjem svetu veliko odpora do Tistega, ki je »svet tako ljubil«. A to nikakor ne more spremeniti Kristusovega prihoda.

Na kakršenkoli način bi prišel, bi se človeštvo obnašalo, kot da Bog ne obstaja. A nič ne more spremeniti dejstva, da je v zgodovini človeštva in sveta bil Človek, Božji Sin, ki je ljubil do konca.

Lahko smo gotovi v Očetovo ljubezen, ki je v nasprotju z nepredvidljivo usodo.

Cerkev je orodje, ki ga je hotel Jezus, kateremu je Gospod zaupal sredstva odrešenja. To so tudi Božja beseda in zakramenti.

Pa vendar ni Cerkev tista, ki odrešuje človeštvo, ampak je Jezus. On je prisoten v njej, jo posvečuje s svojim Duhom in posreduje zanjo tako, da jo dela orodje odrešenja v svojih rokah.

To pomeni, da se odrešenje dopolni znotraj skupnosti in s pomočjo zakramentov. Cerkev to na zunaj sporoča z zakramenti, oznanjevanjem evangeljskega sporočila in pričevanjem za ljubezen. Na znotraj pa s svojimi molitvami in prošnjami k Bogu za odrešenje vseh.

Začetek srečanja je krst. Pa tudi začetek edinosti in skupnosti. S krstom zemeljsko življenje postane kot uvod, medtem ko dovršitev in polnost pripadata večnosti. Zato moramo biti v »Božjem svetu«, da bi lahko dosegli polnost življenja in človeške poklicanosti.

Audio