Molitvena osmina za edinost kristjanov

»Stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42)

Uvodne misli
Že več kot sto let kristjani obhajamo molitveno osmino za edinost. Ta plemenita pobuda v dneh
med 18. in 25. januarjem vsako leto poveže med seboj kristjane vseh veroizpovedi, ko se srečujemo, premišljujemo Božjo besedo in skupaj molimo. Tako bomo tudi mi v teh dneh prisluhnili misli Benedikta XVI. na temo dneva ter nato prosili Boga za edinost z molitvijo. V molitveno osmino nas bo uvedla taizejska melodija Laudate omnes gentes, s katero bomo tudi zaključili molitev.

1. dan: Cerkev v Jeruzalemu

Že pri binkošntem dogodku je jasno, da pripadajo Cerkvi številni jeziki in kulture, ki se v veri razumejo in medsebojno bogatijo. Sveti Luka je z opisom tega dogodka jasno nakazal bistveno resničnost, da je Cerkev že ob svojem rojstvu 'katoliška', vesoljna. Ona govori vse jezike, saj je Evangelij, ki ji je po volji in poslanstvu vstalega Gospoda zaupan, namenjen vsem ljudstvom (Mt 28,19). Cerkev, ki se je rodila na binkošti, ni samo delna skupnost – Cerkev v Jeruzalemu – ampak je vesoljna Cerkev, ki govori jezike vseh narodov. Iz nje so se porodile druge skupnosti, po vseh predelih sveta, takoimenovane delne Cerkve, ki so vse in vedno, udejanjenje ene in edine Kristusove Cerkve. Katoliška Cerkev zato ni zveza Cerkva, ampak je ena sama resničnost.

Molimo.
Vsemogočni in usmiljeni Bog, z mogočnim izlitjem Svetega Duha si v mestu Jeruzalemu zbral skupaj prve kristjane, ter s tem zamajal zemeljsko moč rimskega cesarstva. Pomagaj nam, da se bomo tudi mi, kakor prva jeruzalemska Cerkev, združili in bili močni v oznanjevanju ter življenju evangelija sprave in miru povsod, kjer je razdeljenost in krivičnost. To te prosimo v imenu Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja vezi greha in smrti. Amen.
Audio

2. dan: Mnogi deli telesa, a eno telo

Med svetopisemskimi odlomki današnje liturgije je tudi znamenito besedilo iz Prvega pisma Korinčanom, v katerem sveti Pavel primerja Cerkev s človeškim telesom. Apostol takole piše: »Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha (1Kor 12,12-13). Cerkev je kakor telo, katerega glava je Kristus in je tako z Njim eno. To kar želi apostol sporočiti je namreč zamisel edinosti v različnosti karizem, ki so darovi Svetega Duha. Zaradi njih Cerkev nikakor ni enoličen temveč bogat in živ organizem, sad enega Duha, ki vse vodi k globoki edinosti, ki prevzame različnosti, ne da bi jih odpravil in tako uresničuje skladno celoto. Cerkev nadaljuje skozi zgodovino navzočnost vstalega Gospoda, posebno preko zakramentov, Božje Besede ter po karizmah in službah, ki so prisotne v skupnosti. Zato je ravno v Kristusu in v Svetem Duhu Cerkev ena in sveta v intimni povezanosti, ki presega in hkrati podpira človeške zmožnosti.


Molimo.
O Bog, od katerega prihaja vsako življenje v svoji bogati različnosti. Ti kličeš svojo Cerkev, Kristusovo telo, naj bo eno v ljubezni. Pomagaj nam, da se bomo učili živeti bolj temeljito našo edinost v različnosti ter se zavzeli oznanjati in ustvarjati tvoje kraljestvo ljubezni do vseh in istočasno spremljali vsakega v katerem koli kraju. Pomagaj, da nam bo vedno pred očmi Kristus, vir skupnega življenja. To te prosimo v občestvu s Svetim Duhom. Amen.
Audio:

3. dan: Zvestoba v nauku apostolov nas zedinja

Predvsem pa gre za poslušanje nauka apostolov ali bolje za poslušanje pričevanja o Gospodovem poslanstvu, življenju, smrti in vstanjenju. To je to, kar Pavel preprosto imenuje »Evangelij«. Prvi kristjani so prejeli Evangelij preko ustnega oznanjevanja apostolov. Poslušanje in oznanjevanje evangelija jih je povezovalo, saj je evangelij, kakor pravi sveti Pavel »vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje (Rim 1,16). Še danes ima skupnost vernikov za merilo lastne vere nauk apostolov. Vsako prizadevanje za ustvarjanje edinosti med vsemi kristjani mora iti skozi poglobitev zvestobe zakladu vere (depositum fidei), ki so nam ga posredovali apostoli. Trdnost v veri je temelj našega občestva, je temelj krščanske edinosti.

Molimo.
O Bog luči, zahvaljujemo se ti za razodetje tvoje resnice v Jezusu Kristusu, tvoji živi Besedi, ki smo jo prejeli preko nauka apostolov in so jo prvič slišali v Jeruzalemu. Naj nas tvoj Sveti Duh še naprej posvečuje v resnici tvojega Sina, da bomo združeni v Njem lahko rastli v zvestobi besedi ter skupaj v ponižnosti in ljubezni služili tvojemu kraljestvu. To te prosimo v Kristusovem imenu. Amen.
Audio

4. dan: Medsebojna delitev dobrin – izraz naše edinosti

Drugi element skupnosti je bratsko občestvo. V času prve krščanske skupnosti, kakor tudi danes, je to, predvsem za zunanji svet, najbolj otipljiv izraz edinosti med Gospodovimi učenci. V Apostolskih delih beremo, da so prvi kristjani imeli vse skupno in kdor je imel premoženje ali imetje ga je prodal in dal na razpolago tistim, ki so potrebovali (prim. Apd 2,44-45). Ta razdelitev lastnih dobrin je dobivala skozi zgodovino Cerkve vedno nove oblike. Ena takšna posebna oblika so bratski odnosi in prijateljstvo, ki so se vzpostavili med kristjani različnih izpovedi. V zgodovini ekumenskega gibanja so gotovo bile težave in negotovosti, bili pa so tudi primeri bratskega sodelovanja in medsebojne porazdelitve človeških ter duhovnih dobrin, ki so pomembno zaznamovali odnose med verniki v Gospoda Jezusa. Vsi se še vedno trudimo, da bi nadaljevali to začeto pot. Drugi element je torej občestvo, ki je predvsem občestvo po veri z Bogom. To občestvo z Bogom pa ustvarja občestvo med nami, ki se nujno izraža v kokretnosti, kakor o tem govorijo Apostolska dela, torej v medsebojni delitvi dobrin. Nihče v skupnosti ne sme biti lačen, nihče reven. Občestvo z Bogom uresničeno v bratskem občestvu se konkretno izraža v socialni zavzetosti, krščanski dobrodelnosti in pravičnosti.

Molimo
O pravični Bog, tvoj dar je neizmiren. Zahvaljujemo se ti, da smo preskrbljeni s tem, kar potrebujemo, da imamo to, kar je potrebno za življenje. Obvaruj nas greha pohlepne sebičnosti in napravi nas za orodje tvoje ljubezni, da bomo sposobni deliti z drugimi to, kar nam ti daješ in s tem pričevali za tvojo velikodušnost in pravičnost. Kot učence Kristusa tvojega Sina, nas vodi tako, da bomo skupno delovali na krajih človeške revščine, kjer so družine pregnali iz njihovih domov, kjer so slabotni v rokah mogočnikov, kjer revščina in brezposelnost uničujeta življenje. To te prosimo v Jezusovem imenu v občestu s Svetim Duhom. Amen.
Audio

5. dan: V upanju lomimo kruh

Tretji bistveni element v življenju prve jeruzalemske skupnosti je bil trenutek lomljenja kruha, v katerem je sam Gospod navzoč s svojo edinstveno žrtvijo na križu, ko se je popolnoma daruje za življenje svojih prijateljev: »To je moje telo, ki se daje za vas... to je kelih moje krvi... ki se preliva za vas«. »Cerkev živi iz evharistije. Ta resnica ne izraža le vsakdanje izkušnje vere, ampak je v njej zgoščeno bistvo skrivnosti Cerkve (Janez Pavel II., Iz evharistije CD 101,1). Občestvo pri Kristusovi daritvi je višek naše povezanosti z Bogom in zato predstavlja tudi polnost edinosti med Kristusovimi učenci, polnost občestva. Med tem molitvenim tednom za edinost je še posebej živo obžalovanje, ker še ne moremo biti za isto evharistično mizo, kar je znamenje, da smo še daleč od uresničitve edinosti, za katero je Jezus molil. Ta boleča izkušnja, ki daje naši molitvi spokorno razsežnost, mora postati razlog za še bolj velikodušno zavzetost vseh, da bi potem, ko bodo odstranjene ovire za polno občestvo, prišel dan, ko se bo mogoče zbrati za Gospodovo mizo, lomiti evharistični kruh in piti iz istega keliha.

Molimo
Bog upanja, hvalimo te za dar Gospodove večerje, pri kateri v Svetem Duhu srečujemo s tvojim Sinom Jezusom Kristusom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes. Odpusti nam našo nevrednost, ko prejemamo ta veliki dar, saj živimo v razdrobljenosti na stranke, smo vpleteni v krivičnost in navajeni na razdeljenost. Bog te prosimo, naj kmalu pride dan, ko bo lahko vsa Cerkev v edinosti lomila kruh. Prosimo te tudi, da medtem ko čakamo na ta dan, da se vedno bolj naučimo biti evharistično ljudstvo v službi svetu. To te prosimo v Gospodovem imenu. Amen.
Audio

6. dan: Molitev nam daje moč

In končno, molitev je četrta značilnost prvotne jeruzalemske Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Molitev je stalna drža Kristusovih učencev. Je to, kar spremlja njihovo vsakdanje življenje v pokorščini Božji volji, kakor o tem pričujejo besede apostola Pavla, ki jih je v prvem pismu zapisal Tesaloničanom: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1Tes 5,16-18; prim. Ef 6,18). Krščanska molitev, udeležba pri Jezusovi molitvi, je najodličnejša izkušnja sinovstva, kakor to potrjujejo besesede Očenaša, molitve družine; torej nas, Božjih sinov, bratov in sester, ki govori skupnemu Očetu. Postaviti se v držo molitve, hkrati tudi pomeni odpreti se bratstvu. Samo kot 'mi' lahko rečemo Oče naš. Odprimo se torej bratstvu, ki izhaja iz tega, da smo sinovi istega nebeškega Očeta, da bomo pripravljeni odpušati in se spraviti.

Molimo
Gospod Bog, naš Oče, kako lepo je, da so v vsakem času, kraju in okoliščinah osebe, ki se obračajo nate z molitvijo. Nadvse se ti zahvaljujemo za zgled in nauk tvojega Sina, Jezusa Kristusa, ki nam je naročil naj vneto v molitvi pričakujemo prihod tvojega kraljesta. Poučuj nas, da bomo kot kristjani bolje molili skupaj in tako bili gotovi, da nas ti vodiš ter podpiraš v naših stiskah in veselju. To te prosimo v moči Svetega Duha. Amen.
Audio

7. dan: Živeti v veri v vstajenje
S Pavlom lahko rečemo: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9). Zelo pomembno je srce, ki veruje v Kristusa in se v veri 'dotika' Vstalega. Vendar pa ni dovolj v samo v srcu nositi vero, moramo jo izpovedovati in pričevati z usti, z našim življenjem, ter tako v naši zgodovini ponavzočati resnico križa in vstajenja. Na ta način se pravzaprav kristjan vključi v proces, pri katerem se prvi, zemeljski Adam, podvržen propadljivosti in smrti spreminja v poslednjega Adama, tistega nebeškega, nepropadljivega (Prim. 1Kor 15,20-22,42-49). Ta proces se je začel s Kristusovim vstajenjem, v katerem je utemeljeno naše upanje, da bomo lahko nekoč skupaj s Kristusom vstopili v našo resnično domovino, ki je v nebesih. Okrepljeni s tem upanjem gremo pogumno in s veseljem naprej.

Molimo
O Bog, ki ščitiš vdovo, siroto in tujca na svetu, v katerem so mnogi obupani. Ti si obudil svojega Sina Jezusa, da bi človeštvu prinesel upanje in prenovil zemljo. Še naprej dajaj moč in združuj svojo Cerkev v boju proti silam smrti, ki so na svetu, kjer nasilje proti človeštvu in proti stvarstvu zatemnjuje novo življenje, ki ga ti ponujaš. To te prosimo v vstalem Kristusu ter v moči tvojega Duha. Amen.
Audio