Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja
11. del: Gaudium et spes 4

Duhovniki bi se morali držati stran od politike. Je to res ali ne? Odvisno od konteksta. Zakonik kakonskega prava priporoča, da naj duhovniki nimajo aktivne vloge v političnih strankah in pri vodenju sindikalnih združenj. A če se politiko razume kot skrb za skupno dobro, je očitno, da se zanjo morajo zanimati tudi duhovniki. V vsakem primeru ostane veljavno načelo iz konstitucije Gaudium et spes: »Cerkev se na noben način ne enači s politično skupnostjo in ni povezana z nobenim političnim sistemom.« Poslanstvo Cerkve namreč gre onkraj vsake politične perspektive. Koncilska konstitucija izpostavlja, da »sta politična skupnost in Cerkev med seboj neodvisni in vsaka na svojem področju avtonomni«. Hkrati gre omeniti, da sta obe stvarnosti v službi istih ljudi. Po drugi strani pa so katoliki laiki člani različnih političnih strank. Danes problem ni v politizaciji duhovnikov, ampak v pomanjkanju politikov kristjanov, ki bi bili profesionalno in moralno sposobni v politiki delovati kot kristjani. Iz nauka drugega vatikanskega koncila jasno sledi, da se vernikom laikom ni treba odpovedati politični dejavnosti. Ravno oni so namreč poklicani, da so navzoči v različnih političnih strukturah, pod pogojem, da ostanejo zvesti svoji veri. Zaželjeno je, da je ta navzočnost zaznamovana z »jasnim razlikovanjem med delovanjem, ki ga verniki izvajajo v lastnem imenu kot državljani, vodeni s svojo krščansko zavestjo, od delovanja, ki ga v občestvu s svojimi pastirji opravljajo v imenu Cerkve,« kot piše v konstituciji Gaudium et spes. In za pozdraviti je, da na primer v ustanovah Evropske unije ne manjkajo politiki, ki so to načelo sposobni postaviti v prakso.

Audio