Papež med današnjo splošno avdienco o sv. Katarini Genovski: Bolj ko ljubimo Boga, bolj ljubimo bližnjega

VATIKAN (sreda, 12. januar 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco v Avli Pavla VI. v Vatikanu govoril o sv. Katarini Genovski, mistikinji iz 15. stoletja, znani predvsem po svojem pojmovanju vic. »Sveta Katarina nas s svojim življenjem uči,« je dejal papež, »da koliko bolj ljubimo Boga in preko molitve vstopimo z njim v zaupen odnos, toliko bolj se on daje spoznati in naše srce vname s svojo ljubeznijo. Ko piše o vicah, nas svetnica spomni na temeljno resnico naše vere, ki postane za nas vabilo k molitvi za pokojne, da bi lahko prispeli do blaženega gledanja Boga v občestvu s svetniki. Ponižna, zvesta in širokosrčna strežba, ki jo je svetnica vse življenje nudila v bolnišnici Pammatone, je svetel zgled dejavne ljubezni do vseh in spodbuda predvsem za ženske, ki dajejo pomemben prispevek družbi in Cerkvi s svojimi dragocenimi deli, obogatenimi s svojo rahločutnostjo in pozornostjo do najbolj ubogih in potrebnih,« je izpostavil sveti oče.
 
Katarina se je rodila v Genovi leta 1447. Pri 16. letih se je poročila z Julijanom Adornom, vendar njuno zakonsko življenje ni bilo srečno. Katarina je sprva živela posvetno življenje, a je po desetih letih v srcu čutila praznino in bridkost. Njeno spreobrnjenje je zaznamovalo doživetje 20. marca 1473. Z namenom, da se spove, je v cerkvi sv. Benedikta pokleknila pred duhovnika. V tistem trenutku je v srcu začutila rano neizmerne Božje ljubezni, hkrati pa jasno videla svojo revščino in napake ter Božjo dobroto. To spoznanje o sebi, o praznem življenju in o Božji dobroti se je je tako dotaknilo, da se je odločila v celoti spremeniti svoje življenje: ''Nič več sveta, nič več grehov'', je zapisala. »V tistem trenutku je bila notranje poučena o molitvi in spoznala neizmerno Božjo ljubezen do sebe, grešnice,« je dejal papež. Za Katarino se je tako začelo življenje očiščevanja in na tej poti se je vedno bolj približevala Gospodu, vse dokler ni vstopila v odnos globoke povezanosti z Bogom. Kot je sama zapisala, je bila »njena duša notranje vodena in poučevana od same sladke Božje ljubezni, ki ji je dajala vse, kar je potrebovala«.

Kot je dejal papež, je Katarina nerada govorila o svoji mistični združitvi z Bogom, predvsem zaradi globoke ponižnosti, ki jo je doživljala ob Gospodovi milosti. »Le upanje, da bi dala čast Njemu in lahko drugim pomagala na duhovni poti, jo je spodbudilo k pripovedovanju o tem, kar je sama doživela,« je dejal Benedikt XVI. Pri tem je spomnil na Katarinino delo v genovski bolnišnici Pammatone in izpostavil, da je kljub globokemu notranjemu življenju, živela zelo aktivno. Papež je nakazal dve glavni lastnosti njenega življenja: »na eni strani je to mistična izkušnja, globoka združitev z Bogom, in na drugi strani pomoč bolnikom, organizacija bolnišnice, služenje bližnjemu, predvsem najbolj potrebnim in zavrženim. Ta dva pola – Bog in bližnji – popolnoma napolnjujeta njeno življenje, ki je takorakoč v celoti potekalo za zidovi bolnišnice,« je poudaril sveti oče. Izpostavil je, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega med seboj povezani. »Dragi prijatelji,« je dejal papež, »nikoli ne smemo pozabiti, da koliko bolj ljubimo Boga in smo vztrajni v molitvi, toliko bolj uspemo zares ljubiti tistega, ki je ob nas, ki nam je blizu, kajti v vsaki osebi bomo lahko videli Gospodovo obličje, ki ljubi brez mej in razlik. Mistika ne ustvarja razdalje do drugega, ne ustvarja abstraktnega življenja, ampak približuje k drugemu, ker se začne gledati in delovati z Božjimi očmi in srcem.«

Benedikt XVI. je tudi spregovoril o Katarininem pojmovanju vic, ki je bila novost tistega časa. Za svetnico vice niso bile nek kraj, kamor so se duše šle očiščevat: vice »niso zunanji ogenj, ampak notranji«. Svetnica je od spreobrnjenja naprej v sebi čutila ogenj, ki je gorel v njeni notranjosti in ravno to je »ogenj, ki očiščuje, je notranji ogenj vic«, je dejal papež in dodal: »Tudi mi tako čutimo, kadar smo oddaljeni, ko smo polni mnogih stvari, da ne moremo videti Boga. Duša se zaveda Božje neizmerne ljubezni in popolne pravičnosti, in posledično trpi, ker ni na pravi in popoln način odgovorila na to ljubezen; in ravno ljubezen samega Boga postane plamen, sama ljubezen očiščuje dušo njenih grehov,« je povedal papež. Dodal je še, da kadar Bog očisti človeka, ga zveže s tanko zlato nitjo, ki je njegova ljubezen, in ga nato priteguje k sebi. »Tako človeško srce postane preplavljeno z Božjo ljubeznijo, ki postane edino vodilo in edino gonilo njegovega življenja,« je še dejal papež.

Audio: