Umetnost kot orodje duhovnosti

RIM (torek, 11. januar 2011, RV) – Mistika sv. Frančiška Asiškega na začetku 13. stoletja med drugim pomeni velik prispevek na področju umetnosti, saj je bila ovrednotena pomembna vloga podobe pri duhovni izkušnji. Ta novost je bila del splošne prenove, ki jo je spodbudil in živel asiški ubožec. Sv. Bernard je sicer v sredini 12. stoletja in v okviru zmerne strogostjo samostanskega življenja izražal svojo zaskrbljenost, da lepota skulpturnih upodobitev v cerkvah lahko odtegne pozornost menihov pri premišljevanju svetih spisov. A sv. Frančišek je pisal in pridigal v ljudskem jeziku ter se obračal na vse, učene in neuke ljudi. Predlagal je premišljevanje o Stvarniku, ki nato preide v premišjevanje o bolečinah križa. In ravno sredi takega premišljevanja se je dogodila velika umetniška in duhovna novost, ki jo predstavlja upodobitev Jezusovega rojstva, namreč jaslice v Grecciu. Liturgično-duhovni vidik jaslic v središče duhovne izkušnje postavlja pogled, ki postane učinkovito sredstvo kontemplacije, premišljevanja. Poleg tega postane realistično upodabljanje tudi sredstvo, s pomočjo katerega vernik čustveno sodeluje v evangeljskih dogodkih. Pogled tako postane duhovni čut in umetniško upodabljanje duhovno orodje. Vprašanju podob so se manjši bratje približali tudi na generalnem kapitlju leta 1260 in v Konstitucijah je bilo zapisano, da slike in kipi, ki krasijo cerkve, ne smejo imeti odvečnih in nenavadnih elementov. Podoba torej ne sme spodbujati k domišljiji ali streči sentimentalizmu, ampak mora biti zmerno orodje pobožnosti, premišljevanja in vzgajanja. V skladu s tem smo nato priča nastanku cerkva z realistično in pripovedno bogatimi umetniškimi deli. Vendar pa mora podoba predstavljati evangeljski dogodek in predvsem mora vernikom pomagati k zbranemu sodelovanju pri svetih dogodkih.

Duhovna potreba po upodabljanju telesne stvarnosti in pripovedovanju zgodovinskih dogodkov, s čimer bi se prispevalo k pridiganju in premišljevanju, vodi v umetniški razmislek o tem, kako najbolje posnemati realnost. V tem umetnostnem in duhovnem okviru se je pojavilo tudi upodabljanje vernikov v evangelijskih dogodkih: na primer upodabitev Kristusa in svetnikov kot prisotnih med samimi verniki. Ta upodobitvena obarvanost duhovnosti se je pojavila tudi v nabožnih besedilih in postala predmet teoloških razprav. Dominikanec sv. Tomaž Akvinski je uporabo podob opredelil ne le kot pripomoček za vzgajanje in izobraževanje, ampak tudi kot način spodbujanja vernikove ljubezni do še večje pobožnosti.

Vse te vidike, rojene v duhovnem in pastoralnem okolju, so umetniki tudi uporabili pri gradnji novih cerkva. Zahteva po upodobitvi in čim boljšem posnemanju realnega sveta je nato v ospredje postavila vprašanje svetlobe in senc, da bi se tako bolje prikazale upodobitve teles. Predvsem duhovnost 13. stoletja je bistveno prispevala h geometrični postavitvi prostora, v katerega je umeščen osrednji motiv. In iz tega se je nato rodila perspektiva. Povod za pomembno odkritje perspektive, ki ga je doživelo slikarstvo, je zatorej treba iskati v duhovnosti, ki je želela predstaviti evangelijske dogodke in vernikom pomagati, da bi bili v njih soudeleženi.
Audio