VERSKA SVOBODA, POT MIRU
Poslanica Benedikta XVI. za 44. svetovni dan miru

1. Moje voščilo želi ob začetku novega leta doseči vse in vsakogar. To je voščilo vedrine in sreče, predvsem pa je voščilo miru. Leto, za katerim se zapirajo vrata, je bilo žal zaznamovano tudi s preganjanjem, diskriminacijo, groznimi dejanji nasilja in verske nestrpnosti.

Moje misli se obračajo posebej k dragi deželi Iraku, ki na svoji poti k zaželeni stabilnosti in spravi neprenehoma doživlja dogodke nasilja in atentatov. Spomnimo se nedavnega trpljenja tamkajšnje krščanske skupnosti, še na poseben način nizkotnega napada na sirsko-katoliško katedralo Naše Gospe odrešenja v Bagdadu, kjer so 31. oktobra letos med obhajanjem svete maše ubili dva duhovnika in več kot petdeset vernikov. V naslednjih dneh so temu sledili še drugi napadi, tudi na zasebne hiše. V krščanski skupnosti so vzbujali strah ter v mnogih njenih članih tudi željo, da bi v iskanju boljših pogojev za življenje emigrirali. Izražam jim svojo bližino in bližino vse Cerkve, kar je dobilo konkreten izraz na nedavnem izrednem zasedanju na Škofovski sinodi za Bližnji vzhod. Od tam je prišla spodbuda katoliškim skupnostim v Iraku in drugim na Bližnjem vzhodu, da živijo skupnost in v tistih deželah še naprej nudijo pogumno pričevanje vere.

Prisrčno se zahvaljujem vladam, ki si prizadevajo, da bi olajšale trpljenje teh bratov v človeštvu. Vse katolike pa vabim, da molijo za te svoje brate v veri, ki trpijo zaradi nasilja in nestrpnosti, ter da so z njimi solidarni. Ob tem sem posebno močno začutil priložnost, da z vsemi vami delim razmišljanje o verski svobodi, poti miru. Boleče je namreč, ko ugotavljamo, da v nekaterih predelih sveta ni mogoče svobodno izpovedovati in izražati svoje vere, ne da bi tvegali življenje in osebno svobodo. Ponekod drugod pa najdemo tišje in bolj prefinjene oblike predsodkov in nasprotovanj proti vernikom in verskim simbolom. Trenutno so kristjani verska skupina, ki trpi največ preganjanj prav zaradi svoje vere. Mnogi vsakodnevno doživljajo žalitve in pogosto živijo v strahu zaradi svojega iskanja resnice, svoje vere v Jezusa Kristusa in svojega odkritega poziva, da naj bo verska svoboda priznana. Vse to pa ne more biti sprejeto, saj predstavlja žalitev za Boga in za človeško dostojanstvo. Poleg tega je tudi grožnja za varnost in mir ter preprečuje uresničitev celostnega in pristnega razvoja človeka.

Kajti v verski svobodi svoj izraz najde posebnost človeške osebnosti, zaradi katere je mogoče svoje osebno in družbeno življenje posvetiti Bogu. Prav v njegovi luči se v polnosti razumejo identiteta, smisel in cilj osebnosti. Samovoljno zanikati ali omejevati to svobodo pomeni imeti omejen pogled na človeško osebnost; zatemniti javno vlogo vere pomeni spodbujati krivično družbo, saj ni v skladu z resnično naravo človeške osebnosti; to pomeni onemogočiti uveljavitev pristnega in dolgotrajnega miru za vso človeško družino.

Zato spodbujam može in žene dobre volje, da obnovijo prizadevanje za izgradnjo sveta, kjer bi vsi svobodno izpovedovali svojo vero in prepričanje, ter svojo ljubezen do Boga živeli z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem (Mt 22,37). To je zavest, ki navdihuje in vodi Poslanico za 44. svetovni dan miru, posvečeno temi: Verska svoboda, pot miru.
Audio

Sveta pravica do življenja in duhovnega življenja
2. Pravica do verske svobode je ukoreninjena v samem dostojanstvu človeške osebnosti, kajti njena transcendentna narava ne bi smela biti prezrta in zanemarjena. Bog je ustvaril moža in ženo po svoji podobi, po Božji podobi (1 Mz 1,27). Zato je vsakdo upravičen do svete pravice do celostnega življenja, tudi z duhovnega vidika. Brez priznavanja lastnega duhovnega bistva, brez odprtosti za transcendentno, se človeška osebnost umakne pred samo seboj, ne uspe najti odgovorov na vprašanja svojega srca glede smisla življenja in si ne zmore pridobiti dolgotrajnih vrednot in etičnih načel. Prav tako ne uspe doživeti resnične svobode in razviti pravične družbe.

Sveto pismo v skladu z našo lastno izkušnjo odkriva globoko vrednost človeškega dostojanstva: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je èlovek, da se ga spominjaš, sin èlovekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in èastjo si ga ovenèal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge.« (Ps 8,4-7)

Pred vzvišeno resničnostjo človeške narave lahko doživimo enako začudenje, kot ga je izrazil psalmist. To se pokaže kot odprtost za Skrivnost, kot zmožnost, da si postavimo vprašanje o svojem temelju in o izvoru vesolja, kot skrit odmev najvišje Ljubezni Boga, začetka in konca vseh stvari, vsake osebe in vseh narodov. Transcendentno dostojanstvo osebe je bistvena vrednota judovske-krščanske modrosti, toda zahvaljujoč razumu jo lahko priznavajo vsi. To dostojanstvo, razumljeno kot sposobnost preseči lastno snovnost in ponovno poiskati resnico, je priznano kot vsesplošno dobro, nepogrešljivo za izgradnjo družbe, ki je usmerjena k uresničitvi in polnosti človeka. Spoštovanje bistvenih elementov človeškega dostojanstva, kot sta pravica do življenja in pravica do verske svobode, je pogoj za moralno legitimnost vsake družbene in pravne norme.


Verska svoboda in vzajemno spoštovanje
3. Verska svoboda izvira iz moralne svobode. Pravzaprav odprtost za resnico in za dobro, odprtost za Boga, ki je ukoreninjena v človeški naravi, daje polno dostojanstvo vsakemu človeku in je zagotovilo za popolno vzajemno spoštovanje med ljudmi. Zato verske svobode ne smemo razumeti zgolj kot neuporabe prisile, ampak prej kot zmožnost usmerjati osebne izbire v skladu z resnico.

Med svobodo in spoštovanjem obstaja neločljiva povezava. Posamezniki in družbene skupine so med uveljavljanjem svojih pravic po moralnem zakonu obvezani, da upoštevajo tako pravice drugega kot tudi osebne dolžnosti do drugih in do skupnega dobrega.

Sovražna ali do Boga ravnodušna svoboda se konča z zanikanjem same sebe in ne dopušča celostnega spoštovanja do drugih. Volja, za katero velja, da je popolnoma nesposobna ponovno poiskati resnico in dobro, nima objektivnih razlogov ali motivov, da bi ukrepala, razen tistih, ki slonijo na lastnih trenutnih in naključnih interesih. Nima identitete, s katero bi varovala in gradila preko resnično svobodnih in zavestnih izbir. Ne more torej zahtevati spoštovanja s strani drugih »volj«, ki so prav tako odrinjene od svojega najglobljega bistva in tako lahko uveljavljajo druga pojasnila ali pa celo nobenega. Utvara, da lahko v moralnem relativizmu najdemo ključ za miroljubno sobivanje, je v resnici izvor delitve in zanikanja dostojanstva človeških bitij. Tako razumemo potrebo, da se prizna dve razsežnosti v enotnosti človeka: versko in družbeno. Z ozirom na to je nedoumljivo, da naj bi morali verniki odstraniti en del samih sebe, svojo vero, da bi bili lahko aktivni državljani. Nikoli ne bi smelo biti potrebno zatajiti Boga, da bi lahko uživali svoje pravice.
Audio

Družina, šola svobode in miru
4. Če je verska svoboda pot miru, je verska vzgoja privilegirana pot, po kateri se nove generacije usposabljajo za prepoznavanje svojega brata in svoje sestre v drugem. Skupaj z njimi naj bi hodili in sodelovali, da bi se vsi čutili žive ude iste človeške družine, iz katere ne sme biti nihče izključen.

Družina, ki temelji na zakonu in je izraz intimne zveze ter dopolnjevanja med možem in ženo, se v ta kontekst vključuje kot prva šola družbenega, kulturnega, moralnega in duhovnega oblikovanja in rasti. Otroci naj bi v očetu in mami vedno našli prve priče življenja, usmerjenega k iskanju resnice in k Božji ljubezni. Starši bi morali biti vedno svobodni, da bi brez prisile in z odgovornostjo otrokom prenesli svojo dediščino vere, vrednot in kulture. Družina, osnovna celica človeške družbe, ostaja primarno okolje oblikovanja za harmonične odnose na vseh nivojih človekovega sobivanja, državnem in mednarodnem. To je pot, ki jo je treba prehoditi modro, da bi zgradili trdno in solidarno družbeno tkivo in da bi mlade pripravili, da svoje odgovornosti v življenju in v svobodni družbi prevzamejo v duhu razumevanja in miru.
 
Skupna dediščina
5. Lahko bi rekli, da med pravicami in temeljnimi svoboščinami, utemeljenimi na človeškem dostojanstvu, verska svoboda uživa poseben status. Kadar je verska svoboda priznana, je človeško dostojanstvo spoštovano v svojem bistvu in etos ter temelji naroda se okrepijo. Nasprotno, kadar se versko svobodo zataji, kadar se poskuša prepovedati izpovedovanje osebne vere in prepričanja ter življenje v skladu z njima, se človeško dostojanstvo prizadene. Hkrati se ogrozita pravičnost in mir, ki temeljita na tistem pravilnem družbenem redu, zgrajenem v luči Vrhovne resnice in Najvišjega dobrega.

V tem smislu je verska svoboda tudi pridobitev za politično in pravno družbo. Je bistvena dobrina: vsakdo naj bi lahko svobodno uveljavljal pravico do izpovedovanja in izražanja svoje vere in prepričanja, individualno ali skupinsko, tako v javnosti kot zasebno, preko nauka, prakse, publikacij, bogoslužja in spoštovanja obredov. Ne bi smelo biti ovir, če bi se kdaj morda želeli pridružiti kakšni drugi veri ali pa ne izpovedovati nobene. V tem kontekstu se zdi mednarodni pravni sistem emblematičen in tudi bistvena oporna točka za države, ker ne dopušča nikakršnega odstopanja od verske svobode, razen v primeru upravičene zahteve javnega reda, ki je predmet nadaljnje obravnave. Mednarodni pravni sistem tako pravicam verske narave priznava isti status kot pravici do življenja in do osebne svobode. Potrjuje njihovo pripadnost bistvenemu jedru človekovih pravic, to so univerzalne in naravne pravice, ki jih človeški zakon nikakor ne more zanikati.

Verska svoboda ni izključna dediščina verujočih, ampak celotne družine narodov na zemlji. Je nujni sestavni del pravne države; ne more se je zanikati, ne da bi istočasno prizadeli vse pravice in temeljne svoboščine, katerih povzetek in vrhunec je. Je pokazatelj za preverjanje spoštovanja do vseh drugih človekovih pravic. Medtem ko podpira opravljanje bolj specifično človeških zmožnosti, ustvarja nujne začetne pogoje za uresničitev celostnega razvoja, ki zadeva enotno osebnost v celoti vseh njenih razsežnostih.
Audio

Javna razsežnost vere
6. Verska svoboda se tako kot vsaka svoboda, da bi se premaknila iz osebnega področja, uresničuje preko odnosov z drugimi. Svoboda brez odnosov ni dovršena svoboda. Tudi verska svoboda se ne izčrpa le v individualni razsežnosti, temveč se udejanja v svoji skupnosti in družbi, v skladu z odnosnim bistvom osebnosti in javno naravo vere.

Odnosnost je odločilna komponenta verske svobode, ki skupnosti vernikov spodbuja, da živijo solidarnost za skupno dobro. V tej skupnostni razsežnosti vsaka oseba ostaja edinstvena in neponovljiva ter se istočasno dopolnjuje in uresničuje v polnosti.

Prispevek verskih skupnosti v družbi je očiten. Številne so dobrodelne in kulturne ustanove, ki dokazujejo konstruktivno vlogo vernikov v družbenem življenju. Še pomembnejši pa je etični prispevek vere v političnem okolju. Ne bi smel biti drugoten ali prepovedan, ampak vključen kot veljaven delež pri napredovanju skupnega dobrega. V tem pogledu je potrebno omeniti versko razsežnost kulture, zasnovano preko stoletij zahvaljujoč socialnim in predvsem etičnim prispevkom vere. Ta razsežnost na noben način ne predstavlja diskriminacije tistih, ki se ne strinjajo z verovanjem, ampak prej krepi družbeno povezanost, integracijo in solidarnost. 
 
Verska svoboda, moč svobode in javnosti:nevarnosti njene instrumentalizacije
7. Instrumentalizacija verske svobode z namenom, da bi zakrinkali prikrite interese, kot na primer rušenje zakonitega reda, kopičenje sredstev ali ohranjanje oblasti s strani ene same skupine, lahko povzroči družbi velikansko škodo. Fanatizem, fundamentalizem in delovanje v nasprotju s človeškim dostojanstvom ne morejo biti nikoli upravičeni, še toliko manj pa, če se izvršijo v imenu vere. Izpovedovanje vere ne more biti nikoli instrumentalizirano, niti ne zastavljeno na silo. Torej je potrebno, da države in razne človeške skupnosti nikoli ne pozabijo, da je verska svoboda pogoj za iskanje resnice in da se resnica ne uveljavlja z nasiljem, ampak z močjo resnice same. V tem smislu je vera pozitivna in gonilna moč za izgradnjo javne in politične družbe.

Kako lahko zanikamo prispevek velikih svetovnih verstev k razvoju družbe? Iskreno iskanje Boga je pripeljalo do večjega spoštovanja človeškega dostojanstva. Krščanske skupnosti so s svojo dediščino vrednot in načel močno prispevale k ozaveščenosti oseb ter narodov glede lastne identitete in dostojanstva, pa tudi k pridobitvi demokratičnih institucij in uveljavitvi človekovih pravic ter ustreznih dolžnosti.

Tudi v današnji vse bolj globalizirani družbi so kristjani poklicani ne le k odgovornemu javnemu udejstvovanju, gospodarskemu in političnemu, ampak tudi k pričevanju z osebno ljubeznijo in vero, da bi ponudili dragocen prispevek k naporni in navdušujoči zavzetosti za pravičnost, celostnemu človeškemu razvoju in pravilni ureditvi človeških resničnosti. Izključitev vere iz javnega življenja družbi odvzema vitalen prostor, ki se odpira transcendenci. Brez te primarne izkušnje se zdi težko usmerjati družbo po splošnih etičnih načelih. Težko pa postane tudi osnovanje narodnih in mednarodnih ureditev, v katerih bi bile pravice in temeljne svoboščine lahko v polnosti priznane in uresničevane, kot se predlaga v ciljih Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 (ki se jih žal še vedno ne upošteva in se jim nasprotuje).
Audio

Vprašanje o pravičnosti in družbi: fundamentalizem in sovražnost proti vernikom škodujeta pozitivni laičnosti držav
8. Ista odločnost, ki obsoja vse oblike verskega fanatizma in fundamentalizma, mora oživiti tudi nasprotovanje vsem oblikam sovražnosti do vere, ki omejujejo družbeno vlogo vernikov v javnem in političnem življenju.

Ni mogoče pozabiti, da sta verski fundamentalizem in laicizem premišljeni in skrajni obliki zavračanja zakonitega pluralizma in načela laičnosti. Oba namreč absolutizirata omejevalen in delen pogled na človeško osebnost, s tem da prvi podpira oblike verskega integralizma, drugi pa racionalizma. Družba, ki hoče vsiliti, ali nasprotno, zanikati vero z nasiljem, je krivična v odnosu do ljudi in do Boga, pa tudi do same sebe. Bog kliče človeštvo k sebi z načrtom ljubezni, ki vsebuje celovito osebnost v njeni naravni in duhovni razsežnosti, zahteva pa tudi odgovor z izrazi svobode in odgovornosti, z vsem srcem in vsem bitjem, individualno in skupnostno. Potemtakem mora tudi družba, kar se tiče izražanja oseb in celote njihovih sestavnih razsežnosti, živeti in se organizirati na način, da spodbuja odprtost za transcendenco. Ravno zaradi tega zakoni in institucije neke družbe ne morejo biti oblikovani tako, da se ne menijo za duhovno razsežnost državljanov, ali na način, da bi vse skupaj puščali ob strani. Preko demokratičnega dela državljanov, ki se zavedajo svojega visokega klica, se morajo prilagoditi bistvu osebnosti, da bi lahko podprli njeno versko razsežnost. Če ta postane državna stvaritev, ne more biti ponarejena, ampak mora prej dobiti priznanje in spoštovanje.

Kadar pravni sistem na kateremkoli nivoju, državnem ali mednarodnem, soglaša ali dopušča verski ali protiverski fanatizem, ni več vreden svojega poslanstva, ki naj bi bil varovati in spodbujati pravičnost in pravice vsakogar. Takšne resničnosti ne morejo biti prepuščene na milost in nemilost samovoljnosti zakonodajalca ali večine, kajti kot je učil že Ciceron, pravičnost temelji na nečem večjem od samega dejanja po zakonu ali njegovi aplikaciji. Pravičnost vključuje priznavanje dostojanstva vsakomur. Ta pa se brez verske svobode, ki je zajamčena in živeta v svojem bistvu, zdi okrnjena in prizadeta, izpostavljena tveganju, da pade pod nadvlado idolov, relativnih dobrin, ki so predelane in absolutistične. Vse to družbo izpostavlja tveganju političnih in ideoloških totalitarizmov, ki izkoriščajo javno oblast, medtem ko so svoboda zavesti, mišljenja in vere poniževane in prisiljene, daleč od konkurenčnosti. 
Dialog med javnimi in verskimi ustanovami
9. Dediščina načel in vrednot, katero izraža pristna vernost, je bogastvo za narode in njihov etos. Neposredno govori zavesti in razumu mož in žena, spominja na zapoved moralnega spreobrnjenja, podpira gojenje prakticiranja kreposti in približevanja drug drugemu z ljubeznijo, v znamenju bratstva, kot člani velike človeške družine.

Z ozirom na pozitivno laičnost državnih ustanov mora biti javna razsežnost vere vedno priznana. S tem namenom je zdrav dialog med javnimi in verskimi ustanovami temeljnega pomena za celostni razvoj človeške osebnosti in harmonije v družbi.
Audio

Živeti v ljubezni in resnici
10. V globaliziranem svetu, za katerega so značilne vedno bolj več-etične in več-konfesionalne družbe, lahko velika verstva predstavljajo pomemben dejavnik enotnosti in miru za človeško družino. Na temelju osebnih verskih prepričanj in racionalnega iskanja skupnega dobrega, so njihovi pripadniki poklicani, da svoje obveznosti živijo odgovorno v kontekstu verske svobode. V različnih verskih kulturah je treba zavrniti vse tisto, kar je proti dostojanstvu mož in žena, nasprotno pa je potrebno imeti za zaklad vse, kar se zdi pozitivno za družbeno skupno življenje.

Javni prostor, katerega mednarodna skupnost pušča odprtega za verstva in njihove predloge za »dobro življenje«, je naklonjen oblikovanju skupnih ukrepov za resnico in dobro, kot tudi moralnemu soglasju, kar je poglavitno za pravično in miroljubno sobivanje. Voditelji velikih verstev so zaradi svoje vloge, vpliva in avtoritete v lastnih skupnostih prvi, ki so poklicani k vzajemnemu spoštovanju in dialogu.

Kristjani so s svoje strani z vero v Boga, Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa spodbujeni, da živijo kot bratje, ki se srečujejo v Cerkvi in sodelujejo pri gradnji sveta, v katerem posamezniki in narodi »ne bodo škodovali ne uničevali (…), kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino« (Iz 11,9).  
Dialog kot skupno iskanje
11. Za Cerkev dialog med pripadniki različnih verstev predstavlja pomembno orodje pri sodelovanju z vsemi verskimi skupnostmi za skupno dobro. Cerkev ne zavrača ničesar, kar je v različnih verstvih resnično in sveto. Z iskrenim spoštovanjem upošteva tiste načine delovanja in življenja, tiste norme in doktrine, četudi se v mnogih točkah razlikujejo od tistega, kar verjame in predlaga sama, ki pa vendarle neredko odsevajo žarek tiste resnice, ki razsvetljuje vse ljudi.

Pot relativizma ali verskega sinkretizma ni primerna. Kajti Cerkev oznanja in je dolžna oznanjevati Kristusa, ki je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). V njem morajo ljudje najti polnost verskega življenja, saj je v njem Bog spravil samega sebe z vsemi stvarmi. Vendar to ne izključuje dialoga in skupnega iskanja resnice na različnih življenjskih področjih, ker kakor pravi izraz, katerega je pogosto uporabljal Tomaž Akvinski, »vsaka resnica, ne glede kdo jo izreče, prihaja od Svetega Duha.«

V letu 2011 bo 25. obletnica Svetovnega dneva molitve za mir, ki jo je leta 1986 v Assisiju sklical častitljivi Janez Pavel II. Ob tisti priložnosti so voditelji velikih svetovnih verstev pričevali, kako je vera dejavnik enotnosti in miru, ter ne delitve in konfliktov. Spomin na tisto izkušnjo je razlog za upanje za prihodnost, v kateri bi se vsi verniki pristno počutili in se pokazali kot delavci za pravičnost in mir.
Audio:


Moralna resnica v politiki in diplomaciji
12. Politika in diplomacija bi morali paziti na moralno in duhovno dediščino, katere ponujajo velika verstva sveta, da bi prepoznali in potrdili resnico, univerzalna načela in vrednote, ki ne morejo biti zanikani ne da bi z njimi zanikali dostojanstvo ljudi. Toda kaj v praksi pomeni spodbujati moralno resnico v svetu politike in diplomacije? Pomeni na odgovoren način delovati na temelju objektivnega in celostnega poznavanja dejstev; pomeni zavračati politične ideologije, ki spodrivajo resnico in človeško dostojanstvo ter zahtevajo spodbujanje lažnih vrednot s pretvezo miru, razvoja in človekovih pravic; pomeni podpirati stalno prizadevanje za osnovanje pozitivnega prava na načelih naravnih zakonov. Vse to je nujno in povezano s spoštovanjem dostojanstva in vrednosti človeške osebnosti, kot so potrdile države sveta v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov leta 1945. Ta predstavlja splošne moralne vrednote in načela v zvezi z normami, institucijami in načini sobivanja na državnem in mednarodnem nivoju.
 
Onkraj sovraštva in predsodkov
13. Kljub učenju zgodovine in prizadevanju držav, mednarodnih organizacij na svetovnem in lokalnem nivoju, nevladnih organizacij in vseh mož in žena dobre volje, ki se vsak dan razdajajo za varstvo pravic in temeljnih svoboščin, se v svetu še danes dogajajo preganjanja, diskriminacija, dejanja nasilja in nestrpnosti, ki se utemeljujejo v veri. Posebno v Aziji in Afriki je največ žrtev med pripadniki verskih manjšin, katerim se prepoveduje svobodno izpovedovati ali zamenjati svojo vero preko ustrahovanja in oskrunitve pravic, temeljnih svoboščin in osnovnih dobrin. Pride tudi do odvzema osebne svobode ali celo življenja.

Kot sem že poudaril, obstajajo tudi bolj prefinjene oblike sovraštva do vere, ki se včasih v zahodnih državah izražajo kot zatajevanje zgodovine in verskih simbolov, v katerih se zrcalita identiteta in kultura večine državljanov. Pogosto netijo sovraštvo in predsodke ter niso povezane z vedrim in uravnovešenim pogledom pluralizma in laičnosti institucij, brez upoštevanja tveganja za mlajše generacije, da ne bodo prišle v stik z dragoceno duhovno dediščino svojih držav.

Obramba vere prehaja proti obrambi pravic in svoboščin verskih skupnosti. Voditelji velikih svetovnih verstev in odgovorni po narodih naj bi torej obnovili prizadevanje za napredovanje in varstvo verske svobode, posebno za obrambo verskih manjšin, ki ne predstavljajo nikakršne grožnje za identiteto večine, temveč nasprotno, so priložnost za dialog in vzajemno kulturno obogatitev. Njihova obramba predstavlja idealen način za krepitev duha prizanesljivosti, odprtosti in vzajemnosti, s katerim se varuje pravice in temeljne svoboščine na vseh področjih in regijah po svetu.
Audio:

Verska svoboda v svetu
14. Končno se obračam na krščanske skupnosti, ki trpijo preganjanja, diskriminacije, nasilje in nestrpnost, zlasti v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu, še posebej v Sveti deželi, izbrani in od Boga blagoslovljeni deželi. Ko pred njimi obnavljam svoje očetovsko čutenje in jim zagotavljam svojo molitev, prosim vse odgovorne, da brez odlašanja storijo vse za dokončanje nasilja proti kristjanom, ki bivajo v teh deželah. Naj Kristusovi učenci zaradi sedanjih nasprotij ne izgubijo zaupanja, kajti pričevanje za evangelij je in bo vedno znamenje nasprotovanja.

V svojem srcu premišljujmo besede našega Gospoda Jezusa: »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo (…) Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,4-12). Obnovimo torej »prizadevanje za usmiljenje in odpuščanje, za kateri prosimo v očenašu Boga, ko smo sami postavili pogoje in merilo za zaželeno odpuščanje. Dejansko molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12).15 Nasilja ne moremo premagati z nasiljem. Naš krik bolečine naj vedno spremlja vera, upanje in pričevanje Božje ljubezni. Izražam tudi svojo željo, da bi na Zahodu in zlasti v Evropi, prenehali nasprotovanja in predsodki proti kristjanom, ker hočejo usmerjati svoje življenje v skladu z vrednotami in načeli evangelija. Evropa naj se raje spravi s svojimi krščanskimi koreninami, ki so bistvene za razumevanje vloge, katero je imela, jo ima in jo namerava imeti v zgodovini; tako bo lahko doživela pravičnost, slogo in mir, ko bo gojila iskren dialog z vsemi narodi.

Verska svoboda, pot do miru
15. Svet potrebuje Boga. Potrebuje etične in duhovne vrednote, vsesplošne in vzajemne; vera lahko prispeva dragocen delež pri njihovem iskanju, pri graditvi pravičnega in mirnega družbenega reda na narodni in mednarodni ravni. Mir je Božji dar in hkrati naloga, ki jo je treba uresničiti, čeprav ni nikoli v polnosti opravljena.

Družba, spravljena z Bogom, je bliže miru, ki ni zgolj v odsotnosti vojne, še manj je sad vojne in gospodarske prevlade ali celo zvijač in spretnih manipulacij. Nasprotno, mir je sad očiščevalnega procesa ter kulturnega, moralnega in duhovnega dviga osebe in naroda, v katerem je dostojanstvo človeka v polnosti spoštovano. Pozivam vse, ki želijo biti ustvarjalci miru, zlasti mlade, da poslušajo svoj notranji glas, da bodo v Bogu našli trdno izhodišče za dosego pristne svobode, neizčrpno moč za usmeritev sveta v moči novega duha, ki ne bo ponavljal napak preteklosti. Kakor uči Božji služabnik Pavel VI., čigar modrosti in daljnovidnosti dolgujemo svetovni dan miru: »Predvsem je treba dati miru drugo orožje, ne tisto, ki je namenjeno ubijanju in uničevanju človeštva. Potrebujemo predvsem moralno orožje, ki daje moč in ugled mednarodnemu pravu; orožje zvestobe dogovorom.«

Verska svoboda je resnično orožje miru, ki ima zgodovinsko in preroško poslanstvo. Verska svoboda razvija in žlahtni najgloblje lastnosti in možnosti človeške osebe, ki morejo spremeniti in izboljšati svet. Utrjuje namreč naše upanje v prihodnost pravičnosti in miru, kljub vsem hudim krivicam ter gmotni in moralni bedi. O da bi vsi ljudje in vse družbe na vseh ravneh in v vsakem delu sveta mogli kmalu izkusiti versko svobodo kot pot do miru.
Audio