Drugi vatikanski koncil – kompas tretjega tisočletja:
7. del: Lumen gentium 2

Cerkev ima svoje nespremenljive razsežnosti, ki izhajajo iz odnosa s troedinim Bogom. Hkrati pa je tudi subjek zgodovine in kot takšna se spreminja. Zato lahko obstajajo različni modeli biti Cerkev. Ti modeli se običajno dopolnjujejo ne pa si nasprotujejo.

Naprimer piramidni model, ki je pred drugim Vatikanskim koncilom prevladoval v Cerkvi, bolj poudarja njeno hierarhično strukturo in vlogo rimskega škofa. Jasno, da koncil ni zavrgel tega vidika, ampak ga je vključil v občestveni model. Konstitucija o Cerkvi pravi: 'Toda na družbo, oskrbljeno s hierarhičnimi organi, in na skrivnostno Kristusovo telo, na vidno družbo in duhovno občestvo...ne smemo gledati kot na dve stvarnosti, ampak oboje sestavlja eno samo sestavljeno stvarnost' (C 8).

Janez Pavel II. se v pismu »Ob začetku novega tisočletja« sklicuje na smernice drugega vatikanskega koncila, ki zagotavljajo občestvenost in piše: 'Iz Cerkve in iz domače hiše moramo narediti šolo občestvenosti: to je velik izziv tisočletja, ki je pred nami' (CD 91, 43).

Občestvena duhovnost je v tem, da smo povezani v različnosti karizem za skupno dobro. Žal pa sta v Cerkvi navzoča tudi nesrečno rivalstvo in stremuštvo, ki uničujeta občestvenost. Resničen koncilski duh pa želi poglobiti občestveno duhovnost med papežem, škofi, duhovniki, med pastirji in celotnim Božjim ljudstvom, med kleriki in redovniki, med cerkvenimi združenji in gibanji. Glas Cerkve bo v sobodbnih areopagih brez tega občestva premalo slišen. Član Cerkve ni namreč uporabnik verskih uslug, temveč je, po viziji koncila, del občestva, ki je z njegovo navzočnostjo močnejše ali pa oslabljeno zaradi njegove odsotnosti.

Audio