S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

»Hoja proti betlehemski votlini je pot notranje osvoboditve.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. ta teden nagovoril študente rimskih univerz. »Hoja proti betlehemski votlini,« je povedal papež, »je doživetje globoke svobode, kajti spodbudi nas, da stopimo iz sebe in se napotimo proti Bogu, ki nam je postal blizu, ki opogumlja naša srca s svojo navzočnostjo in s svojo zastonjsko ljubeznijo, ki je pred nami in nas spremlja pri naših vsakodnevnih izbirah, ki nam govori v globini srca in v Svetem pismu.« Sveti oče je poudaril, da pot, ki vodi v Betlehem, osvobaja naše srce vsake kali nepotrpežljivosti in napačnega pričakovanja, ki se lahko vedno ugnezdi v nas, če pozabimo, da je Bog že prišel, da je že delujoč v naši osebni in družbeni zgodovini, in prosi, da bi bil sprejet. »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba se je razodel, pokazal je svoje obličje in si v našem mesu naredil bivališče, v Jezusu, Marijinem sinu – pravem Bogu in pravem človeku – ki ga bomo srečali v betlehemski votlini. /…/ Vrniti se v tisti reven in majhen prostor, ni idealna pot, a je pot, ki smo jo poklicani prehoditi in tako v sedanjosti doživeti Božjo bližino in njegovo delovanje, ki prenavlja in podpira naše življenje. /…/ Pojdimo torej tudi mi proti Betlehemu,« je povabil papež Benedikt XVI, »s pogledom uprtim v potrpežljivega in zvestega Boga, ki zna čakati, ki se zna zaustaviti, ki zna spoštovati čase našega življenja. Tisto Dete, ki ga bomo srečali, je popolni izraz skrivnosti Božje ljubezni, ki ljubi tako, da daruje življenje, ki ljubi na nesebičen način, ki nas uči ljubiti in ki prosi le, da bi bila ljubljena« (Večernice z z rimskimi študenti, 16. december 2010).

»Jaslice in božično drevo prinašata sporočilo upanja in ljubezni ter pomagata ustvarjati ustrezno ozračje za to, da bi skrivnost Odrešenikovega rojstva doživeli v pravi duhovni in verski razsežnosti.« Tako je papež premišljeval na srečanju z delegacijo z Južne Tirolske, od koder letos prihaja božično drevo, postavljeno na trgu sv. Petra v Vatikanu. Po papeževih besedah drevo simbolizira luč, ki jo je Kristus s svojim rojstvom prinesel človeštvu. »On, Mesija je postal človek in je prišel med nas, da bi razpršil temo zmot in greha. Verovati vanj pomeni vase sprejeti luč, ki je Jezus Kristus. /…/ Božično drevo bogati simbolični pomen jaslic, ki so sporočilo bratstva in prijateljstva,« je povedal papež. »Gre za povabilo k edinosti in miru, povabilo, naj v našem življenju in v družbi naredimo prostor Bogu, ki nam podarja svojo vsemogočno ljubezen po nebogljeni podobi Otroka, kajti želi, da na njegovo ljubezen odgovorimo s svojo ljubezniji« (Avdienca delegacije Južne Tirolske, 17. december 2010).

»Našla sem Ljubezen, Ljubezen se je pustila videti!« so bile zadnje besede sv. Veronike Giuliani, klarise in mistikinje iz 17. stoletja, o kateri je papež govoril med sredino splošno avdienco. Sv. Veronika nas vabi k rasti v krščanskem življenju, v povezanosti z Gospodom in povezanosti s Cerkvijo, Kristusovo nevesto. »Vabi nas k soudeleženosti v trpeči ljubezni Kristusa Križanega za zveličanje vseh grešnikov; vabi nas, da upremo pogled v raj, cilj naše zemeljske hoje, kjer bomo skupaj z mnogimi brati in sestrami živeli veselje polnega občestva z Bogom; vabi nas, da se vsak dan hranimo z Božjo besedo in tako grejemo svoje srce in usmerjamo svoje življenje.« Duhovnost sv. Veronike je izrazito kristološka in zaznamovana z njeno mistično poroko. »Gre za izkušnjo, da je ljubljena s strani Kristusa, zvestega in iskrenega ženina, in nanjo želi odgovoriti z vedno bolj strastno ljubeznijo. V njej je vse pojasnjeno s ključem ljubezni, kar ji daje globoko vedrino. Vsaka stvar je živeta v povezanosti s Kristusom, za njegovo ljubezen, in v veselju, da mu lahko izkaže vso ljubezen, ki je je zmožno ustvarjeno bitje.« Kristus, s katerim je Veronika tako tesno povezana, je trpeči, umrli in vstali Kristus. »Je Jezus, ki se daruje Očetu, da bi nas odrešil.« Iz takega doživljanja prihaja tudi močna in trpeča ljubezen do Cerkve, in sicer kot molitev in kot darovanje. »Svetnica živi v tem zornem kotu: moli, trpi, išče sveto revščino, izničenje sebe, ravno zato, da bi bila kot Kristus, ki je sebe v celoti daroval. /…/ Spodbujena z gorečo ljubeznijo,« je zatrdil papež, »sestram v samostanu poklanja pozornost, razumevanje, odpuščanje; svoje molitve in žrtve daruje za papeža, svojega škofa, duhovnike in vse ljudi v potrebah, vključno z dušami v vica.« (Splošna avdienca, 15. december 2010).
Audio