Papež: Hoja proti betlehemski votlini je pot notranje osvoboditve, pot k Bogu, ki
nam je blizu
VATIKAN (petek, 17. december 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj zvečer
v vatikanski baziliki sv. Petra v pripravi na praznik Kristusovega rojstva vodil večernice
za rimske študente. V pridigi je spregovoril o poti v Betlehem, ki osvobaja naša srca
in nas približuje Bogu.
»Hoja proti betlehemski votlini,« je povedal
papež, »je pot notranje osvoboditve, doživetje globoke svobode, kajti spodbudi nas,
da stopimo iz sebe in se napotimo proti Bogu, ki nam je postal blizu, ki opogumlja
naša srca s svojo navzočnostjo in s svojo zastonjsko ljubeznijo, ki je pred
nami in nas spremlja pri naših vsakodnevnih izbirah, ki nam govori v globini srca
in v Svetem pismu.« Po papeževih besedah Bog želi vliti poguma v naša življenja,
predvsem v trenutkih, ko se počutimo izčrpani in utrujeni in potrebujemo vedrino pri
hoji in veselje nad tem, da smo romarji proti večnosti.
Sveti oče je poudaril,
da pot, ki vodi v Betlehem, osvobaja naše srce vsake kali nepotrpežljivosti in napačnega
pričakovanja, ki se lahko vedno ugnezdi v nas, če pozabimo, da je Bog že prišel, da
je že delujoč v naši osebni in družbeni zgodovini, in prosi, da bi bil sprejet. »Bog
Abrahama, Izaka in Jakoba se je razodel, pokazal je svoje obličje in si v našem
mesu naredil bivališče, v Jezusu, Marijinem sinu – pravem Bogu in pravem človeku
– ki ga bomo srečali v betlehemski votlini,« je dejal Benedikt XVI. in
nadaljeval, da vrnitev v tisti reven in majhen prostor, ni idealna pot, a je pot,
ki smo jo poklicani prehoditi in tako v sedanjosti doživeti Božjo bližino in njegovo
delovanje, ki prenavlja in podpira naše življenje. »Krščanska potrpežljivost
in vztrajnost,« je povedal sveti oče, »nista sinonima za apatičnost
ali vdanost, ampak sta kreposti tistega, ki vé, da lahko in mora graditi, ne
na pesku, ampak na skali; kreposti tistega, ki zna spoštovati čase in načine
človeškega stanja in se zato izogiba zatemnitvam najglobljih pričakovanj duše z utopičnimi
in bežnimi upanji, ki lahko prevarajo.«
»Pojdimo
torej tudi mi proti Betlehemu,« je povabil papež Benedikt XVI, »s pogledom
uprtim v potrpežljivega in zvestega Boga, ki zna čakati, ki se zna zaustaviti,
ki zna spoštovati čase našega življenja. Tisto Dete, ki ga bomo srečali je popolni
izraz skrivnosti Božje ljubezni, ki ljubi tako, da daruje življenje, ki ljubi na nesebičen
način, ki nas uči ljubiti in ki prosi le, da bi bila ljubljena.« Kot je
povedal, je Dete, ki ga bomo našli med Marijo in Jožefom, Logos-Ljubezen, je Beseda,
ki lahko našemu življenju da največjo trdnost. Bog nam je namreč odprl zaklad svoje
globoke tišine in se nam razodel s svojo Besedo. V Betlehemu se večna sedanjost Boga
dotakne našega bežnega časa in ta dobi smer in luč za hojo življenja.
Sicer
pa je Benedikt XVI. študentom rimskih univerz dejal, naj z učlovečeno Besedo delijo
svojo potrpežljivost pri ''gradnji''. Graditi lastno življenje in graditi družbo po
papeževih besedah ni delo, ki se lahko opravlja z raztresenimi in površinskimi mislimi
in srci. Zahteva namreč temeljito vzgojno delo in stalno preudarnost, pri čemer je
papež izspostavil pomen sinteze med intelektualno formacijo, moralno disciplino in
versko vnemo. »V našem času je zaznati potrebo po novi vrsti intelektualcev,
ki so sposobni pojasniti družbene in kulturne dinamike in pri tem ponuditi rešitve,
ki niso abstraktne, ampak konkretne in realne,« je izpostavil papež in dodal:
»Univerza je poklicana k izvrševanju te nenadomestljive vloge in Cerkev
je pri tem prepričana in dejavna podpornica.« Audio: