VATIKAN (torek, 14. december 2010, RV) – Cerkev danes obhaja praznik sv. Janeza
od Križa, karmeličanskega redovnika, mističnega teologa in cerkvenega učitelja. Rodil
se je v Španiji leta 1542 in pri dvajsetih letih vstopil v karmelski red. Predstojniki
so ga poslali na univerzo v Salamanko, kjer je dobil dobro izobrazbo iz filozofije,
Svetega pisma in cerkvenih očetov. Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil
svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je tudi srečal s sv. Terezijo Jezusovo,
kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v
razcvetu prenavljanja karmeličanskih samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa
je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih in
sv. Terezija ga je spodbudila, naj se loti prenove v svojem redu, ki je nato doživela
velik in hiter uspeh. Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev
mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih
sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim
zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: "Janez, kakšno nagrado hočeš od mene
za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?" Janez je mirno prosil: "Gospod, trpim
naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe." Svoja izjemna mistična razsvetljenja
je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem
in Živi plamen ljubezni. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi,
ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja za najjasnejšega in najbistrejšega
mističnega teologa nove dobe.
Na začetku svoje knjige Vzpon na goro Karmel
je zapisal pesem, v kateri duša opeva srečo, ki jo je doživela, ko je skozi ''temno
noč vere'', v popolni samoodpovedi in očiščevanju, dosegla združitev z Ljubljenim.
Takole pravi: Ves nauk, o katerem imam namero razpravljati v Vzponu na goro
Karmel, sem zajel v sledeče kitice, ki razlagajo, kako doseči vrh gore. Ta vrh pa
pomeni visoko stanje popolnosti, kateremu pravimo združitev duše z Bogom. Pesem pripoveduje
takole: Nekoč, v temni noči, v ljubezni hrepenenju
vsa goreča, o neizmerna sreča! odšla sem neopažena od doma, ko
že je počivala moja hiša speča. V temè zavetju varna, v
preobleki po skrivni lestvi hiteča, o neizmerna sreča! v temi
in naskrivaj, ko že je počivala moja hiša speča. V
tisti presrečni noči, skrivaj, da me nihče ni videl, za nič se
jaz nisem menila, le luč, ki v mojem srcu je gorela, ta
luč me varno in gotovo je vodila. Ta luč me je vodila bolj
varno kot svetloba opoldanja, tja, kjer sem vedela, da Ljubljeni
me čaka v samoti, kamor nihče ne zahaja. O noč ti,
ljubeznivejša od zore, o noč, ki mene varno si vodila, o noč,
ki ljubo z Ljubim v eno si sklenila, si ljubo v Ljubega izpremenila. Na
grudih mi cvetočih, ki zanj, le zanj so nedotaknjene ostale, mi
Ljubljeni zaspal je. Tam sem ga ljubkovala, pahljača ceder naju
je pahljala. Z lasmi sem se mu poigrala kot nočna
sapica mila, on s svojo vedro roko mi tilnik je pobožal. Vseh
čutov sem moč izgubila. Obstala sem in sem se prepustila, obraz
svoje sem nad Ljubega sklonila, izginilo je vse in vsa predana sem
skrb in bolečino med čistim cvetjem lilij pozabila.Audio