2010-12-14 16:43:43

Cerkev danes obhaja praznik sv. Janeza od Križa


VATIKAN (torek, 14. december 2010, RV) – Cerkev danes obhaja praznik sv. Janeza od Križa, karmeličanskega redovnika, mističnega teologa in cerkvenega učitelja. Rodil se je v Španiji leta 1542 in pri dvajsetih letih vstopil v karmelski red. Predstojniki so ga poslali na univerzo v Salamanko, kjer je dobil dobro izobrazbo iz filozofije, Svetega pisma in cerkvenih očetov. Leta 1567 je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v Medini del Campo. Tam se je tudi srečal s sv. Terezijo Jezusovo, kar je za vselej zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Terezija je tedaj že bila v razcvetu prenavljanja karmeličanskih samostanov v prvotni strogosti. Sv. Janez pa je prav tedaj doživljal razočaranje nad mlačnim življenjem v svojih skupnostih in sv. Terezija ga je spodbudila, naj se loti prenove v svojem redu, ki je nato doživela velik in hiter uspeh.
Sv. Janez od Križa je eden največjih učiteljev in pričevalcev mističnega izkustva. Deležen velikih nasprotovanj, preganjanj in celo jetništva svojih sobratov je vztrajno napredoval na poti čiste ljubezni. Ko je bil nekoč pred Križanim zatopljen v molitev, je slišal razločne besede: "Janez, kakšno nagrado hočeš od mene za vse to, kar si napravil in pretrpel zame?" Janez je mirno prosil: "Gospod, trpim naj in naj bom preziran zaradi ljubezni do tebe." Svoja izjemna mistična razsvetljenja je opeval in razlagal v svojih delih Vzpon na goro Karmel, Temna noč, Duhovna pesem in Živi plamen ljubezni. Postal je moder voditelj celim generacijam ljudi, ki so se podali na pot molitve in kontemplacije. Velja za najjasnejšega in najbistrejšega mističnega teologa nove dobe.

Na začetku svoje knjige Vzpon na goro Karmel je zapisal pesem, v kateri duša opeva srečo, ki jo je doživela, ko je skozi ''temno noč vere'', v popolni samoodpovedi in očiščevanju, dosegla združitev z Ljubljenim. Takole pravi:
 Ves nauk, o katerem imam namero razpravljati v Vzponu na goro Karmel, sem zajel v sledeče kitice, ki razlagajo, kako doseči vrh gore. Ta vrh pa pomeni visoko stanje popolnosti, kateremu pravimo združitev duše z Bogom. Pesem pripoveduje takole: 
 
Nekoč, v temni noči,
v ljubezni hrepenenju vsa goreča,
o neizmerna sreča!
odšla sem neopažena od doma,
ko že je počivala moja hiša speča.
  
V temè zavetju varna,
v preobleki po skrivni lestvi hiteča,
o neizmerna sreča!
v temi in naskrivaj,
ko že je počivala moja hiša speča.
  
V tisti presrečni noči,
skrivaj, da me nihče ni videl,
za nič se jaz nisem menila,
le luč, ki v mojem srcu je gorela,
ta luč me varno in gotovo je vodila.
  
Ta luč me je vodila
bolj varno kot svetloba opoldanja,
tja, kjer sem vedela,
da Ljubljeni me čaka
v samoti, kamor nihče ne zahaja.
  
O noč ti, ljubeznivejša od zore,
o noč, ki mene varno si vodila,
o noč, ki ljubo z Ljubim
v eno si sklenila,
si ljubo v Ljubega izpremenila.
  
Na grudih mi cvetočih,
ki zanj, le zanj so nedotaknjene ostale,
mi Ljubljeni zaspal je.
Tam sem ga ljubkovala,
pahljača ceder naju je pahljala.
  
Z lasmi sem se mu poigrala
kot nočna sapica mila,
on s svojo vedro roko
mi tilnik je pobožal.
Vseh čutov sem moč izgubila.
  
Obstala sem in sem se prepustila,
obraz svoje sem nad Ljubega sklonila,
izginilo je vse in vsa predana
sem skrb in bolečino
med čistim cvetjem lilij pozabila.Audio RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.