Duhovna misel za slovesni praznik: JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJA

Evangelist Luka potem, ko opiše kako so vojaki in prvaki ljudstva Jezusa na križu zasmehovali, še doda: “Nad njim je bil tudi napis: “To je judovski kralj” (Lk 23,37). Nešteti rodovi kristjanov so potem te besede razlagali kot “To je kralj slave”. Praznično bogoslužje nama predstavi oba pogleda na križanega Gospoda. Vstopni spev v mašo vrže pogled naprej in vidi križanega Gospoda kot “Jagnje, ki je bilo žrtvovano”, kateremu je vse podvrženo (Raz 5,12 in 1,16). Vrstica pred evangelijem pa obrne pogled v preteklost in vidi Gospoda, kako zmagoslavno vstopa v Jeruzalem (Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, ki prihaja!). Jezusovi učenci se takrat sredi navdušene množice sploh niso mogli zavedati kaj se v resnici pripravlja in kaj se bo v kratkem zgodilo. Luka v evangeliju opisuje Jezusovo križanje. Nanj gleda skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala. Ta množica na koncu odide in se trka po prsih. Zmedeno zaznava, da se je v imenu postave, ki so jo imeli za svojo, zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki so od daleč sledili dogajanju. Doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod križem pa so voditelji Izraelskega ljudstva, ki so zahtevali, da se Jezusa obsodi. Sedaj ga zasmehujejo in sramotijo. Evangelist Luka prav njim pripiše to krivično dejanje. Vojaki se iz Jezusa kruto norčujejo. Vedejo se kot podivjani pobalini. Vojaki so simbol poganov, ki takšnega kralja ne morejo vzeti zares. Edina izjema med pogani je stotnik, ki v Jezusovem obnašanju na križu začuti popolno nedolžnost.

Ob križanem Jezusu sta v središču dogajanja še dva razbojnika. Vsak izraža enega od dveh možnih pogledov na Križanega: prvi je brezbožen, drugi pa pobožen. Brezbožneš se jezi in preklinja. Pobožni razbojnik je umirjen. Prvi je obupan in žaljiv, drugi dobrohoten in zaupljiv.

Pobožnega razbojnika krščanska ikonografija predstavlja kot tistega, ki v raju pričakuje, da vsi sveti vstopijo. Kaj je ta razbojnik videl v Jezusu, da ga je upal prositi: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!”? Moral je videti nekaj posebnega. Morda je videl sijaj nedolžnosti, ki ga je Jezus izžareval. Razbojnik mu je bil tako blizu, da je njegovo nedolžnost lahko zelo dobro začutil. Dejstvo je, da je razbojnik pred po krivici obsojenim in zelo krotkim Jezusom, uspel pogledati na svojo lastno polomljeno zgodovino. Ne da bi se izgubil v očitkih, ki so tik pred smrtjo nekoristni ali celo kruti, v miru sprejme svojo usodo. To zmore zato, ker jo lahko odpre Jezusu, ki je neskončno večji od njega. Prošnja pobožnega razbojnika in Jezusov odgovor nanjo, nama pokažeta, da je Božje kraljestvo v resnici sijaj ljubezni, ki je izlita na človeka. Božje kraljestvo je v tem, da se zaradi človekove hudobije Bog ne odreče svoji ljubezni do njega. Bog je krotak in ljubeč prav v trenutkih, ko ga človek zavrne in potepta. Čaka in pričakuje, da bi ga človek prepoznal in v njem pognal korenine svojega življenja.

Pavel z besedami Kološanom: “Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost”, misli prav na polnost Božje ljubezni, ki se v vsem svojem sijaju pokaže v Jezusu. Pokaže nama, kdo Bog je. Omogoča nama, da kot človeka okušava sožitje z Njim. Njegova ljubezen do vsakega izmed nas postane medsebojna sprava sredi konkretne zgodovine, ki na ta način spregovori o miru med nebom in zemljo. Sprava spregovori o dejstvu, da zemlja našega srca postane raj v katerem se časti, okuša in med seboj deli Boga. Davidu izrečena prerokba se v križanem Jezusu uresniči. Bog končno lahko z ljubeznijo pase svoje ljudstvo. Njegovo ljubezen je pokazal Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem. Če jo sprejmeva lahko gledava kralja slave. In takšnega kralja gleda Cerkev, njega oznanja in njemu služi.

Podoba dobrega razbojnika je ena tistih, ki razkrijejo skrivnost Boga, ki se odpre človeku in ga vabi k sebi. Sodba na križu ne govori o krivičnosti ljudi, ampak o pravičnosti Boga. Božja pravičnost naju smatra za vredna sijaja svoje ljubezni. Tako močno, da lahko sodelujeva pri dinamiki Njegove ljubezni, ki se izliva na ves svet. Oba dobro veva, da sama po sebi tega nisva vredna in nimava nobenih zaslug. Na Giotovi sliki vesoljne sodbe v Capella degli Scrovegni v Padovi, je ob vznožju velikega križa naslikan majhen človeški lik. Deležen je poveličanja križa, ki ga držita dva velika angela. Drobni človek bojema les križa in ga stiska k prsim. Majhen in krhek človek, dobri razbojnik, Simon iz Cirene, vsak izmed nas, ti in jaz. Zadel je v Jezusa in v njem prepoznal Boga. Navdušil se je nad njim in se nanj navezal. Nosi prijeten jarem in lahko breme. Srečen je zato ker je sprejel veselje Božje ljubezni. Tukaj in sedaj. Poskusiva tudi midva. Vsak dan znova.
Duhovno misel pripravil p. Viljem Lovše.
Audio