Monsinjor Ravasi o Cerkvi, ki mora znati nagovoriti današnji svet

VATIKAN (petek, 12. november 2010, RV) – Papeški svet za kulturo je ta teden v Vatikanu začel z plenarnim zasedanjem na temo Kultura komunikacije in novi jeziki. V ospredju razprav je vprašanje komunikacije v današnjem času in iskanje poti za evangelizacijo s pomočjo sodobnih izraznih sredstvev, kot so kino, glasba, umetnost in internet. Odprtje plenarnega zasedanja pa se je začelo zunaj Vatikana, in sicer z javno sejo v sredo popoldan na Kapitolu v Rimu, kjer se nahaja sedež rimske občine, zbrane pa je nagovoril tudi rimski župan Gianni Alemanno. Zakaj je odprtje zasedanja potekalo izven Vatikana, je za naš radio pojasnil predsednik Papeškega sveta za kulturo Gianfranco Ravasi, rekoč da je šlo skorajda za nujno izbiro, saj izbrana tema pogovorov predpostavlja polis, torej mesto, predspostavlja ceste, ki se križajo, osebe, ki med seboj komunicirajo, ki kričijo in kdaj pa kdaj samo šušljajo. Po Ravasijevih besedah je Kapitol bil izbran zaradi svojega simboličnega pomena, saj je prostor, od koder bi se komunikacija morala širiti po vsem mestu.

Na vprašanje, zakaj je Cerkvi pri njenem oznanjevanju težko govoriti v sodobnih govoricah in oblikah sporazumevanja, je Ravasi izpostavail dva problema. Po eni strani moramo spoznati, da sta komunikacija in jezik temeljni obliki sporazumevanja človeka in tudi same religije. Ne smemo pozabiti, kot je dejal Ravasi, da se Sveto pismo začne z besedami ''Bog je rekel'' in ''Na začetku je bila Beseda''. Po drugi strani pa spoznavamo, da imajo komunikacija in jeziki razne degeneracijske bolezni, je povedal Ravasi in dodal, da med strokovnjaki za te bolezni mora biti tudi Cerkev.

Gianfranco Ravasi je tudi izpostavil, da se vsebina in sredstvo komuniciranja neprestano križata in ustvarjata neke vrste zapleteno realnost. Zaradi tega je vsebina po Ravasijevih besedah primarnega pomena. Cerkev ima določeno sporočilo, ki ga želi posredovati in sporočiti drugim, to sporočilo pa je pogostokrat alternativno tistemu, ki ga posreduje današnja družba, a je s krščanskega vidika temeljnega pomena, saj nosi vrednote in posebno bogastvo. Ravasi je tudi izpostavil, da je sredstvo sporazumevanja bilo mnogokrat izgubljeno: današnja družba je uporabljala jezik in izrazni način, ki nista bila sprejeta s strani Cerkve, ta je namreč nadaljevala z uporabo svojega jezika. Od tukaj po Ravasijevem prepričanju izhaja potreba, da Cerkev stopi v ospredje ne le z vsebino, ampak tudi s sredstvom, s komunikacijo. Predsednik Papeškega sveta za kulturo je tudi izpostavil potrebo po ustrezni formaciji duhovnikov in cerkvenih delavcev na področju komunikacije. Nujno je namreč najti govorico, ki je sposobna vstopiti v stik z današnjo kulturo in današnjim človekom. Ne sme pa se pozabiti, da obstaja temeljni jezik, ki je oporna točka in od katerega se ne sme oddaljiti; obstajajo namreč besede, ki jih je treba ohranjati.
Audio