Cerkev se spominja vseh vernih rajnih

VATIKAN (torek, 2. november 2010, RV) – Sveti oče Benedikt XVI. se je danes, ko se vesoljna Cerkev spominja vseh vernih rajnih, poklonil svojim predhodnikom na Petrovem sedežu ter molil pred njihovimi grobovi. Postanek ob grobu njegovih dragih rajnih vernika žene k razmišljanju o smrti in hkrati tudi o veri v Jezusa Kristusa. O krščanskem pogledu na skrivnost smrti in vstajenja, je papež spregovoril včeraj v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov, ko je spomnil, da smrt v krščanstvu pomeni del poti približevanja Bogu in bo izginila, ko bo Bog vse v vsem. »Liturgija 2. novembra in pobožno obiskovanje pokopališč nas spominjata, da je krščanska smrt del poti približevanja Bogu in bo izginila, ko bo Bog vse v vseh. Ločitev od zemeljskih ljubezni je nedvomno boleča, toda ni se nam je treba bati, kajti ko jo spremlja molitev Cerkve za pokojne, ne more pretrgati globoke vezi, ki nas povezuje v Kristusu,« je poudaril sveti oče.
Toda kakšen pomen ima ta vez s Kristusom, kadar mislimo na smrt, če pa se na Kristusa ne misli skoraj nikoli in če je Božja obljuba o nesmrtnosti duše in telesa za številne ljudi zgolj lepa in neosnovana pravljica? Papež je o tem govoril 2. novembra pred petimi leti na splošni avdienci, ko se je spraševal, ali sodobni človek še vedno pričakuje večno življenje ali misli, da to pripada neki že preseženi mitologiji. »V tem našem času smo tako zaposleni z zemeljskimi stvarmi, da je težko misliti na Boga kot na protagonista zgodovine in naših lastnih življenj,« je dejal Benedikt XVI., zato je po njegovem prepričanju tudi danes treba evangelizirati stvarnost smrti in večnega življenja, dve stvarnosti, ki sta posebej podvrženi vraževernosti in sinkretizmom.

In tu se pojavi veliki paradoks sodobnega človeka, ki je opustil krščansko duhovnost, a ki se prej ali slej prične približevati kakšni njej sorodni obliki transcendenze, zlasti še, ko mora obračunati s tistim, česar ne more nadzorovati, denimo z življenjem, ki se končuje. »Vsi si želimo blaženega življenja, sreče. Ne vemo natančno, kaj in kakšno to je, toda privlači nas. To je neko univerzalno upanje, skupno ljudem vseh časov in vseh krajev,« je na današnji dan pred dvema letoma dejal sveti oče in pojasnil, da izraz »večno življenje« ne pomeni zaporedja, ki nima konca, marveč potopitev v ocean neskončne ljubezni, v katerem čas ne obstaja več. Večno življenje je po papeževih besedah polnost življenja in veselja, je nekaj, na kar upamo in pričakujemo od našega bivanja s Kristusom. Ali kot je sveti oče dejal včeraj: večnost ni brezkončno nadaljevanje dni, ki si sledijo po koledarju, ampak je kot »zvrhan trenutek izpolnitve, v katerem nas objema celota bivanja, resnice in ljubezni«.

Ta popolnost je postala zemeljska zgodovina takrat, ko se je pred več kot 2000 let od Jezusovega groba odkotalil kamen. Kot je leta 2008 na današnji praznik vseh vernih rajnih spomnil sveti oče, nam Gospod govori: Vstal sem in odslej bom vedno s teboj. Moja roka te podpira. Kjer koli bi lahko padel, boš padel v moje roke in s teboj bom tudi pred vrati smrti. Tam, kamor te ne more več nihče pospremiti in kamor ne moreš prinesti ničesar, tam te bom čakal jaz, da bi zate temo spremenil v luč.
Audio