Sv. Brigita Švedska
Kateheza Benedikta XVI., 27. oktober 2010

VATIKAN (sreda, 27. oktober 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo katehezo med splošno avdienco posvetil sv. Brigiti Švedski, so zavetnici Evrope, ki, kot je dejal lahko, veliko nauči Cerkev in svet tudi danes. Brigitina svetost je po papeževih besedah zaznamovana z mnogovrstnimi darovi in doživetji in razkriva svojstveno osebnost v zgodovini Evrope. Papež je poudaril, da sv. Brigita, ki je skandinavskega porekla, pričuje, kako »krščanstvo globoko prežema življenje vseh narodov te celine«. Ko jo je Janez Pavel II. razglasil za sozavetnico Evrope, je izrazil željo, »da bi sv. Brigita posredovala pri Bogu in dosegla milost težko pričakovane polne edinosti med kristjani«. V ta namen je tudi papež Benedikt XVI. danes na trgu sv. Petra usmeril svojo molitev, rekoč »da bi se Evropa vedno znala napajati pri lastnih krščanskih koreninah«.

Brigita se je rodila leta 1303 v Finstadu na Švedskem. Njeno življenje lahko razdelimo na dve obdobji. Prvo zaznamuje Brigitino zakonsko in družinsko življenje, drugo pa se je začelo, ko je postala vdova. Z možem Ulfom je bila poročena 28 let. Rodili se jima je osem otrok, med katerimi je hči Katarina tudi čaščena kot svetnica, kar kaže na Brigitino dobro vzgojo. Zaradi svoje vzgojne modrosti jo je kralj Magnus II. za nekaj časa poklical na dvor, da bi njegovo ženo uvedla v švedsko kulturo. Njena družina je bila cerkev v malem. Skupaj z možem sta sprejela vodilo frančiškanskih tretjerednikov. Veliko je pomagala revnim in ustanovila tudi bolnišnico. Zakonca sta se skupaj z ostalimi družinskimi člani leta 1341 odpravila na dolgo romanje v Santiago de Compostelo, kmalu po vrnitvi pa je Ulf zbolel in umrl. »To prvo obdobje Brigitinega življenja,« je dejal papež, »nam pomaga ceniti tisto, kar danes lahko imenujemo resnična ''zakonska duhovnost'': krščanski zakonci lahko skupaj prehodijo pot svetosti, podprti z milostjo zakramenta svetega zakona.« Sveti oče je nadaljeval, da je nemalokrat ravno žena tista, ki »s svojo versko občutljivostjo, tenkočutnostjo in milino možu pomaga hoditi po poti vere«. Pri tem je papež z hvaležnostjo izrazil prepričanje, da »tudi danes mnoge žene dan za dnem razsvetljujejo svoje družine s svojim pričevanjem krščanskega življenja«. Sveti Duh lahko tudi danes zbudi svetost krščanskih zakoncev, da bi se pred svetom pokazala lepota zakona, živetega po evangelijskih vrednotah, pri čemer je papež navedel ljubezen, nežnost, medsebojno pomoč, posredovanje življenja in vzgoja otrok, odprtost in solidarnost do sveta, udeleženost v življenju Cerkve.

Ko je Brigita postala vdova se je začelo drugo obdobje njenega življenja. Odpovedala se je ponovni poroki, da bi poglobila povezanost z Gospodom preko molitve, pokorščine in del ljubezni do bližnjega. Pri tem je papež sv. Brigito postavil kot vzor, ki mu lahko sledijo verne vdove. Po moževi smrti se je svetnica nastanila v cistercijanskem samostanu v Alvastri, ne bi kdajkoli vstopila v redovništvo. Tukaj je začela dobivati videnja, ki so jo spremljale vse življenje in ki so jih njeni spovedniki zbrali v zbirki osmih knjig z naslovom Razodetja. Videnja so bile različna: včasih so bili to pogovori med božjo Osebo, Devico Marijo, svetniki in tudi zlimi duhovi, v pogovorih pa je sodelovala tudi Brigita; v drugih videnjih ji je Devica Marija razodela stvari glede življenja in skrivnosti svojega Sina Jezusa. Ko beremo Brigitina videnja se po papeževih besedah zastavljajo številne pomembne teme. »Stalno se ponavlja opisovanje, in sicer z zelo realističnimi podrobnostmi, Kristusovega pasijona, do katerega je Brigita vedno gojila posebno pobožnost in v njem kontemplirala o neskončni Božji ljubezni do ljudi,« je dejal papež. Pogostosto se pojavlja tudi »Marijino trpeče materinstvo, ki jo postavlja za Srednico in Mater usmiljenja«. Brigita se je zavedala, da je s temi karizmami prejela dar Gospodove posebne ljubezni: »Sicer pa je Brigita dobro vedela in v to bila trdno prepričana« je dejal papež, »da je vsaka karizma namenjena izgradnji Cerkve.« Ravno zato so mnoga njena videnja bila kot opomin razodeta vernikom tistega časa, tudi verski in politični oblasti, da bi »pravilno živeli svojo krščansko vero«, kot je dejal sveti oče in dodal, da je svetnica to vedno delala z držo spoštovanja in zvestobe Cerkvenemu nauku in papežu.

Leta 1349 je Brigita za vedno zapustila Švedsko in odšla v Rim. Pri papežu je namreč želela dobiti odobritev vodila reda, ki ga je nameravala ustanoviti in ki bi bil sestavljen iz menihov in menihinj, pod vodstvom opatinje. Po besedah Benedikta XVI. so v srednjem veku obstajale meniške skupnosti z moško in žensko vejo ter pod enim samostanskim vodilom, ki ga je določila opatinja. »V velikih krščanskih tradicijah je ženski bilo priznano dostojanstvo in mesto v Cerkvi, ki je prav tako pomembno za duhovno rast občestva,« je dejal papež. »Poleg tega,« je nadaljeval sveti oče, »sodelovanje med posvečenimi ženskami in moškimi, vedno glede na njihovo specifičnost poklica, kaže na veliko pomembnost v današnjem svetu.« 
V Rimu se je sv. Brigita, v spremstvu svoje hčere Katarine, posvetila življenju molitve in apostolata. Obiskala je vrsto italijanskih svetišč, leta 1371 pa se je podala tudi v Sveto deželo. V tistem času je bil sedež papeštva v Avignonu in Brigita si je prizadevala, da bi se papež vrnil v večno mesto. Sv. Brigita je umrla leta 1373 in bila najprej pokopana v rimski cerkvi sv. Lovrenca, pozneje pa so njene posmrtne ostanke prenesli na Švedsko, v samostan v Vadsteni, kjer je sedež reda, ki ga je Brigita ustanovila. Leta 1391 jo je papež Bonifacij IX. razglasil za svetnico.
Audio: