Homilija svetega očeta Benedikta XVI. ob zaključku posebne škofovske sinode za Bližnji vzhod
Celotno besedilo

VATIKAN (nedelja, 24. oktover2010, RV) - Danes dopoldan je sveti oče Benedikt XVI. daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra ob zaključku posebnega zasedanja škofovske sinode za Bližnji vzhod. Med homilijo je nagovoril zbrane:

Spoštovani bratje,
cenjeni gospodi in gospe,
dragi bratje in sestre!

Dva tedna po obhajanju začetka sinode smo se ponovno zbrali na Gospodov dan okoli oltarja Konfesije v baziliki svetega Petra, da bi zaključili zasedanje posebne škofovske sinode za Bližnji vzhod. V naših srcih je globoka hvaležnost Bogu, ki nam je podaril to zares izjemno izkušnjo, ne samo za nas ampak za dobro Cerkve , za Božje ljudstvo, ki živi na ozemlju med Sredozemljem in Mezopotamijo. Kot rimski škof želim deliti to hvaležnost z vami spoštovani sinodalni očetje: kardinali, patriarhi, nadškofi, škofi. Še posebej bi se rad zahvalil generalnemu tajniku, štirim predsednikom delegatom ter glavnemu poročevalcu in vsem sodelavcem, ki so v teh dneh neutrudno delali.

Dopoldne smo zapustili sinodalno dvorano in prišli v tempelj molit. Tako je prav nam namenjena današnja evangeljska prilika, ki jo je Jezus povedal o farizeju in cestninarju. Tudi mi smo lahko skušani, kot farizej, da bi spomnili Boga na naše zasluge in pri tem pomislili na naporno delo preteklih dni. Da bi se pa molitev dvignila v nebo, mora izhajati iz ponižnega, ubogega srca. Tako se želimo tudi mi ob koncu tega cerkvenega dogodka predvsem zahvaliti Bogu, ne za naše zasluge, temveč za dar, ki nam ga je On dal. Priznamo da smo majhni in potrebni odrešenja, usmiljenja, priznamo, da vse prihaja od Njega in da se bo samo s pomočjo milosti uresničilo to, kar nam je govoril Sveti Duh. Samo tako se bomo vrnili domov resnično obogateni, bolj pravični ter sposobni hoditi po Gospodovih poteh.

Prvo berilo in psalm vztrajata pri temi molitve in poudarita, da ta pride toliko prej do Božjega srca kolikor bolj je tisti, ki moli v nadlogi in potrebi. »Oblake predre molitev siromaka (Sir 35,17)« , zatrjuje modri Sirah in psalmist dodaja: »Blizu je GOSPOD tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje (Ps, 34,19).« Pri tem mislim na mnoge brate in sestre, ki živijo na področju bližnjega vzhoda in so v težavnem položaju, včasih celo zelo težavnem, bodisi zaradi materialnih stisk, bodisi zaradi obupanosti, stanja napetosti ali včasih celo zaradi strahu. Današnja Božja beseda nam ponuja luč tolažečega upanja preko poosebljene molitve tistega, ki ne bo odnehal, »dokler se ne bo nanj ozrl Najvišji, dokler ne bo pravičnim sodil in razsodil (Sir 35,18).« Tudi ta povezava med molitvijo in pravičnostjo nam da misliti na mnoge situacije po svetu, še posebno na Bližnjem vzhodu. Vpitje ubogega in zatiranega najde takojšen odziv pri Bogu, ki želi posredovati, da bi odprl pot rešitve za svobodno prihodnost, za obzorje upanja.

Za to zaupanje v Boga, ki je blizu in rešuje svoje prijatelje, pričuje apostol Pavel v današnjem berilu iz drugega pisma Timoteju. Potem ko Pavel vidi, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja dela obračun: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil (2Tim 4,7).« Za vsakega od nas, dragi bratje v škofovski službi je to primer, ki bi ga posnemali in naj nam Božja dobrota dodelili, da bomo tudi mi lahko naredili podoben obračun! Apostol Pavel še nadaljuje: »K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani (2Tim 4,16-17).« Te besede še s posebno močjo odmevajo to nedeljo, ko obhajamo svetovni misijonski dan! Povezanost s križanim in vstalim Jezusom je pričevanje njegove ljubezni. Izkušnja apostola Pavla je vzorec za vsakega kristjana, še posebej za nas pastirje. Skupaj smo preživeli močne trenutke cerkvenega občestva. Sedaj se bomo poslovili in vrnili vsak k svojemu poslanstvu, toda vemo, da smo povezani in da bomo ostali v njegovi ljubezni.

Sinodalni zbor, ki se danes zaključuje je imel ves čas pred sabo podobo prve krščanske skupnosti, kot je opisana v Apostolskih delih: » Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša (Apd 4,32).« To resničnost smo okušali v preteklih dneh, ko smo si podelili veselje in bolečino, skrbi in upanje kristjanov bližnjega vzhoda. Živeli smo enotnost Cerkve v različnosti Cerkva, ki so navzoče na tem področju. Preko vodstva Svetega Duha smo postali 'eno srce in ena duša' v veri, v upanju in v ljubezni, še posebej med obhajanjem evharistije, ki je vir in višek cerkvene povezanosti, kakor tudi med molitvenimi urami, ki smo jih obhajali vsako jutro v enem od sedmih katoliških obredov Bližjega vzhoda. Tako smo poleg latinskega poudarili pomen liturgičnega, duhovnega in teološkega bogastva vzhodnih katoliških Cerkva. Šlo je za izmenjavo dragocenih darov, od katerih so imeli korist vsi sinodalni očetje. Zaželeno je, da se ta pozitivna izkušnja ponovi tudi v skupnostih na Bližnjem vzhodu. Spodbuja naj se tudi vernike, da se udeležijo obhajanja liturgije drugih katoliških obredov in se tako odprejo razsežnostim vesoljne Cerkve.

Skupna molitev nam je pomagala soočiti se z izzivi katoliške Cerkve na Bližnjem vzhodu. Eden od teh izzivov je povezanost znotraj vsake posamezne Cerkve sui iuris, kakor tudi odnosi med različnimi katoliškimi Cerkvami, ki izhajajo iz drugačnih izročil. Kakor nas je spomnil današnji evangelij, potrebujemo držo ponižnosti, da priznamo naše omejenosti, naše napake in opustitve, da se bomo res lahko oblikovali v 'eno srce in eno dušo'. Popolnejše občestvo znotraj katoliške Cerkve pa naprej spodbuja ekumenski dialog z drugimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi. Katoliška Cerkev je tudi na tem sinodalnem zasedanju potrdila svoje globoko prepričanje, da bo nadaljevala s tem dialogom, dokler se ne bo popolnoma uresničila molitev Gospoda Jezusa, »da bi bili vsi eno (Jn, 17,21).«

Kristjanom Bližnjega vzhoda lahko namenimo besede Gospoda Jezusa: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo (Lk 12,32).« Čeprav jih ni veliko, so prinašalci vesele novice Božje ljubezni do vsakega človeka, ljubezni, ki se je razodela v osebi Jezusa Kristusa ravno v Sveti deželi. Ta Beseda odrešenja, okrepljena z milostjo zakramentov, s posebno močjo odmeva v krajih, v katerih je bila po Božji previdnosti napisana. Ona je edina Beseda, ki je sposobna prekiniti grešni krog maščevanja, sovraštva in nasilja. Iz očiščenega srca, ki je pomirjeno z Bogom in bližnjim, se lahko porodijo pobude in sklepi za mir na krajevnem, narodnem in mednarodnem nivoju. K uresničitvi tega prizadevanja je poklicana vsa mednarodna skupnost. Kristjani, kot polnopravni državljani, pa smejo in tudi morajo dati v duhu blagrov svoj prispevek in tako postati sodelavci za mir ter apostoli sprave za dobro vse družbe.

Že dolgo časa so na Bližnjem vzhodu spori, vojne, nasilje in terorizem. Mir, ki je Božji dar, je tudi sad prizadevanja ljudi dobre volje, narodnih in mednarodnih institucij, še posebej pa tistih držav, ki so najbolj vključeni v prizadevanja za rešitev sporov. Nikoli ne smemo obupati, če ni miru. Mir je možen. Mir je nujen. Mir je nujno potreben pogoj za človeka vredno življenje tako posamezne osebe kot skupnosti. Mir je tudi najboljše zdravilo za preprečitev izseljevanja iz Bližjega vzhoda. »Prosite za mir v Jeruzalemu«, pravi psalm 122. Molimo za mir v Sveti deželi. Molimo za mir na Bližnjem vzhodu, zavzemimo se, da se bo ta Božji dar ponujen vsem ljudem dobre volje razširil na ves svet.

Nadalje si lahko kristjani v svoji družbi prizadevate za resnično versko svobodo in svobodo vesti, ki sta temeljni pravici človeške osebe, ki naj bi ju spoštovala vsaka država. V številnih državah Bližnjega vzhoda obstaja svoboda obredov, medtem ko je prostor za versko svobodo večkrat zelo omejen. Razširitev tega prostora naj postane zahteva, ki bo zagotovila vsem pripadnikom različnih verskih skupnosti resnično svobodo živeti in izpovedovati lastno vero. Ta tema bi lahko postala predmet dialoga med kristjani in muslimani. Nujnost in potrebnost tega dialoga, so potrdili tudi sinodalni očetje.

Med zasedanjem sinode je bila večkrat poudarjena potreba, da ponudimo evangelij osebam, ki ga slabo poznajo ali pa so se celo oddaljile od Cerkve. Večkrat je bila omenjena nujnost nove evangelizacije tudi na Bližnjem vzhodu. Ta tematika je dokaj razširjena predvsem v deželah z starodavno krščansko tradicijo. Nedavna ustanovitev Papeškega sveta za spodbujanje nove evangelizacije, je odgovor na to globoko potrebo. Zato, potem ko sem se posvetoval s škofi vsega sveta in potem ko sem slišal mnenje Rednega sveta tajništva redne škofovske sinode, sem odločil posvetiti naslednje redno zasedanje sinode leta 2012 naslednji temi: 'Nova evangelizatio ad christianam fidem tradendam', Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere.

Dragi bratje in sestre na Bližnjem vzhodu. Izkušnja teh dni vam zagotavlja, da niste nikoli sami. Vedno vas spremlja Sveti sedež in vsa Cerkev, ki se je rojena v Jeruzalemu, razširila po vsem Bližnjem vzhodu in na to po vsem svetu. Zaupajmo izvajanje sklepov posebnega zasedanja za Bližnji vzhod priprošnji Blažene Device Marije, Matere Cerkve in Kraljice miru. Amen.

Audio: