Duhovna misel za 30. navadno nedeljo:
Prilika o farizeju in cestninarju

S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler se nahajamo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki bo sodil vsako srce in ga zares pozna. In Jezusova prilika osvetljuje prav resnico Božje sodbe in presoje tvojega in mojega srca. Pri odhodu iz templja je odšel opravičen le cestninar. Le njegova molitev je bila Bogu všeč. Jezus nam ne pove zakaj je bila Bogu všeč cestninarjeva molitev. Če tega ne bova doumela, se bova čustveno poistovetila s cestninarjem, v resnici pa se bova vedno obnašala kakor farizej.

Odlomek iz Sirahove knjige nama ponuja dragocene smernice. Govori o darovih za tempelj in vernike svari, naj pred Gospoda ne prinašajo krivičnih žrtev. Poudarja, da je Gospod sodnik in ne gleda na osebo. Dobesedno bi lahko prevedla, da pred Bogom človeška slava ne pomeni nič. Krivične žrtve lahko Bogu darujeva na tri načine: 1) tako da opravljava zgolj obred, vsak dan si pa nič ne prizadevava za spreobrnjenje k Bogu; 2) da prinašava nekaj kar sva vzela ubogim, drugim in je sad krivice in zatiranja; 3) Bogu darujeva pokvarjeno daritev. Gospod, ki je sodnik, vidi v srce in ga nobena zunanja veličina ne more prevarati.

Ko farizej v priliki razglaša svojo pravičnost, ne govori laži, a njegovo srce ni prav usmerjeno. Svojo pravičnost razlaga kot nekaj s čimer se pred Bogom lahko hvališ. Pred Bogom pa samohvala in samopoveličevanje ne velja nič. Zaradi tega njegove daritve ne more sprejeti. Farizej prinaša pokvarjeno daritev.

A Bog ne sprejme farizejeve molitve zaradi globljega razloga. Dovolj je, če farizejevo molitev: »O Bog, hvala, da nisem kakor drugi ljudje…«, primerjava z Jezusovo molitvijo, ki jo navaja evangelist Mt 11,25: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem«. Med obema molitvama so vsaj tri očitne razlike: Jezus moli iz svoje domačnosti in zaupnosti z Očetom, izraža svojo solidarnost z Bogom in ljudmi, slavi Boga in ne človeka. Farizejeva molitev je zgolj površinska, poudarja ločitev od drugih, poveličuje človeka in ne Boga. Če je v Jezusovi molitvi Bog slavljen kot Oče, v farizejevi molitvi prav tega ni. Ne razglaša, da je Bog Oče vseh.

Če dobro pogledava, so v molitvi Očenaša, vse zahteve naslovljene na Boga, razen ene, ki se glasi: kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. V priliki naju Jezus z zadnjim stavkom spomni prav na to zahtevo, ko pravi: »kdor se povišuje, bo ponižan in kdor se ponižuje bo povišan« (Lk 18,14).

Če se globoko zavedava svojega greha in Boga prosiva odpuščanja, tako kot to dela cestninar: »O Bog usmili se mene grešnika«, greha drugega proti sebi ne bova niti zaznala. Le na podlagi tega zavedanja se bova pustila voditi Jezusovemu Duhu in iskala njegovo kraljestvo. Le na podlagi takšnega zavedanja bova sposobna živeti na tak način, da se bo Božje ime nenehno posvečevalo. Le tedaj bova lahko kakor Jezus Boga klicala za Očeta. V očenašu tudi prosiva, da bi se hranila z Božjim kruhom življenja, ki je Jezusov Duh in njegova beseda, ki je postala meso in kri. V očenašu tudi sprejemava za svoje hrepenenje in najvišji kriterij obnašanja skrivnost Božje dobrote, do slehernega človeka vseh časov. In prav tega farizej ne more storiti. Če pa tega ne zmore, kako bo lahko njegova molitev Bogu všeč? Smisel vsake molitve je namreč v tem, da se našemu srcu razodene Božja resnica. Ta pa je, da je Bog Oče, tvoj, moj in vseh.

Še nekaj. V molitvi ne gre za to, da se hvalimo in Boga prepričujemo, da bi prišel k nam. Če tako delava pomeni, da Boga še vedno nisva sprejela kot odrešenika. V molitvi se učiva zaupati v njegovo ponudbo odrešenja. To je smisel in cilj molitve. Prerok Izaija to jasno pove: »Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu in se trese pred mojo besedo« (Iz 66,2). Grški prevod pravi, da se bo ozrl na ponižnega in krotkega. In prav to Jezus pravi sam o sebi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen; in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28-29).

Ker je Jezus sam resnična Božja ponudba odrešenja zate in zame in za vse, potem res ni nobene potrebe več, da bi se pred Bogom s čimerkoli hvalila in napihovala. Ni se nama treba pred njim ločevati od svojih bratov in sester in se delati pomembnejša. Lahko skupaj z vsemi uživava Božje odrešenje. Tako drži, da kolikor bolj se nekdo hvali, manjšo podobo o Bogu pusti rasti v svojem srcu; bolj se hoče delati pomembnega od drugih in sebe izpostavljati, manj pozna Božje odrešenje, bolj je sam in brez resnične notranje moči. Naj naju Jezus nauči molitve iz resnice, da smo vsi njegovi ljubljeni sinovi in hčere, On pa je naš ljubljeni Oče, ki nas drug drugemu podarja.

Pripravil: p. Viljem Lovše DJ

Audio: