Kratka zgodovina vzhodnih katoliških Cerkva

Uvod
V Vatikanu bo do nedelje 24. oktobra potekala izredna škofovska sinoda za vzhodne Cerkve. Ob tem zborovanju se nam postavljajo različna vprašanja: Kakšna je vloga vzhodnih Cerkva v katoliški vesoljni skupnosti? S kakšnimi izzivi se morajo soočati? Katere so katoliške Cerkve na Bližnjem vzhodu? Monsignor Cyril Vasil, jezuit, doma iz Košic na Slovaškem, tajnik kongregacije za vzodne Cerkve je tako odgovoril na ta vprašanja: »Vzhodne katoliške Cerkve so zelo živahna manjšina, zelo raznolika in malo znana latinskim vernikom. Opisal bi jih kot zapleten mozaik skupnosti vzhodnega obreda, razširjene skoraj po vsem svetu zaradi preseljevanja: sirske Cerkve, sirsko-malankarske, kaldejske in armenske, koptske in maronitske, etiopske, sirsko malabarske in še druge.«

Pretekli četrtek sta p. Cyril Vasil in novinar katoliškega dnevnika Avvenire Salvatore Mazza v dvorani Pija X. v Rimu predstavila knjigo Kratka zgodovina katoliških vzodnih Cerkva avtorja Alberta Ellija. V naši oddaji bomo vsak dan do zaključka sinode iz te knjige predstavili po eno vzhodno katoliško Cerkev.

Audio

Maronitska Cerkev
Maronitska Cerkev je samostojna cerkev znotraj katoliške Cerkve. Maroniti sestavljajo skupnost vzhodnih katoličanov sirsko-antiohijskega obreda, ki živijo v glavnem v Libanonu, priseljenci pa so tudi na Cipru in v Ameriki. Maronitska Cerkev je edina vzhodna katoliška Cerkev, ki nima pravoslavne različice. Patriarh maronitske Cerkve, ki je poglavar okoli trem milijonom in dvesto tisoč vernikom, nosi naslov patriarh Antiohije in vsega maronitskega bližnjega Vzhoda, s sedežem od leta 1790 v Bkerke v Libanonu. Sedanji patriarh je Njegova blaženost kardinal Nasrallah Boutros Sfeir od leta 1986.

Ime maronitske Cerkve verjetno izhaja iz imena sirsko-antiohijskega puščavnika Marona, ki je umrl v začetku petega stoletja in so nad njegovim grobom zgradili samostan svetega Marona. Osnovna značilnost maronitske Cerkve naj bi bila za razliko od drugih vzhodnih katoliških Cerkva, da so že od vsega začetka sprejeli nauk kalcedonskega koncila, čeprav so bili znotraj omenjenega samostana menihi, ki so nasprotovali temu nauku.

Začetki maronitske Cerkve kot cerkvene skupnosti so nekje v sedmem stoletju, v tistem obdobju, ko so menihi samostana svetega Marona sprejeli nauk monoteletizma, ki zagovarja, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek imel eno samo svobodno voljo in s tem poudarili samo Kristusovo božjo naravo, kar je v nasprotju z naukom, ki pravi, da je Jezus Kristus imel svobodno voljo kot Bog in kot človek. Nauk monoteletizma so skoraj enoglasno sprejeti sirski kristjani, medtem ko je Rimska cerkev takoj ta nauk obsodila kot herezijo, kar je kmalu potrdil tudi VI. ekumenski koncil v Carigradu leta 681. V tem času sporov, ko se maronitski menihi niso hoteli podrediti antiohijskemu patriarhu, so izvolili lastnega patriarha. Ta praksa je ostala vse do današnjih dni. Kot kažejo okoliščine, pa heretični monoteletski nauk ni bil sprejet v nauk in prakso maronitske Cerkve.

Ob koncu IX. stoletja pod vse večjim pritiskom arabcev, potem ko je bil uničen samostan in vse večjo islamizacijo, so se maroniti množično zatekli v gozdna in gorata področja Libanona, kjer so ostali vse do danes. Tam so oblikovali versko in politično enovite skupnosti, ki so bile zaradi nedostopnosti in obdanosti z islamskih prebivalstvom ločene od ostalega katoliškega sveta. Znotraj vladavine mamelukov so imeli neko sicer zelo omejeno samostojnost. Ob koncu XI. stoletja je maronitska skupnost z odobravanjem sprejela poseg krščanskih križarjev na bližnjem vzhodu in jim tudi svojimi močmi pomagala. Po propadu križarskih kraljestev ob koncu XIII. stoletja so bili ponovno podvrženi nadvladi mamelukov vse do prihoda in nadvlade otomanov v začetku XVI. stoletja. Zaradi velikih davkov, ki so jih maronitski skupnosti nalagali mameluki še pred prihodom križarjev so mnogi maroniti pribežali na otok Ciper, kjer so imeli veliko boljše pogoje za življenje. Potrjeno je, da je bil že leta 1121 maronitski samostan na Cipru. Ves ta čas je maronitska cerkev ohranila popolno občestvo z Rimom. Maronitski patriarhi ali pa njihovi odposlanci so se udeleževali koncilov, ki jih je sklical papež. Iz te tesne povezanosti med obema Cerkvama izhaja tudi ustanovitev maronitskega rimskega kolegija leta 1584.

V XIX. stoletju je maronitska skupnost zelo trpela zaradi krvavih spopadov z druzi, ene od muslimanskih skupin. Po razpadu otomanskega cesarstva leta 1920 so ustanovili republiko Libanon. Po mesebojnem dogovoru verstev, ki so v Libanonu, je predsednik Libanona maronit, predsednik vlade sumitski musliman, predsednik parlamenta pa šitski musliman. Po ustanovitvi Izraelske države se je mirno sožitje različnih ver v Libanonu porušilo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi tega prišlo do državljanske vojne. Nestabilnost pa od takrat traja vse do danes.
Kljub določenim obdobjem latinizacije je ohranila maronitska Cerkev na mnogih področjih antiohijsko teološko izročilo. V zadnjem obdobju pa so ponovno uvedli posebne značilnosti maronitske liturgije, bodisi v bogoslužnem molitveniku bodisi v mašni knjigi.
 Audio:
   
Grško-melkitska katoliška Cerkev
Kdo so melkiti? Pojem melkit, ki označuje to Cerkev izhaja iz sirske besede malko kar pomeni 'kralj'. To poimenovanje so začeli uporabljati za cerkveno skupnost v času takoj po 4. ekumenskem cerkvenem zboru v Kalcedoniji, ki je bil leta 451. Koncil se je pri teoloških razpravah, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška, uprl na spise Cirila Aleksandrijskega in papeža Leona Velikega. To resnico je koncil podrobno določil in povzdignil v dogmo. Antiohijska in Aleksandrijska cerkev sta se uprli sprejemu te dogme in se tako ločili od Velike Cerkve ter s tem v praksi zanikali ime melkiti, saj bi po imenu morali biti vdani kralju oziroma cesarju. Po hudih in krvavih sporih so končno sprejeli kalcedonski koncil. Melkiti so bili prvi, ki so kot cerkven jezik v 8. stoletju uvedli arabščino. V času muslimanske nadvlade so jih tako muslimani kot drugi kristjani imenovali 'rimljani' oziroma 'bizantinci' ter s tem hoteli povedati, da pripadajo grško-katoliški Cerkvi. Po letu 1729 so ponovno sprejeli staro poimenovanje in od takrat se imenuje grško melkitska katoliška Cerkev z večinsko arabsko govorečimi verniki, ki je od 18. stoletja naprej v občestvu z rimsko Cerkvijo. Danes se z imenom melkiti poistovetijo člani grško katoliške Cerkve treh starodavnih patriarhatov: Antiohije, Jeruzalema in Aleksandrije. Gre za cerkev sui juris, bizantinskega obreda, ki jo vodi patriarh Antiohije grko-melkitov s sedežem v Damasku. Sedanji patriarh njegova blaženost Gregorij III. Laham je bil izvoljen 29. novembra 2000 in postavljen na čelo okoli milijon in dvesto tisoč vernikom.

Audio

Koptska katoliška Cerkev
Koptska Cerkev je egiptovska Cerkev. Ko so arabci osvojili Egipt v letih med 639-642 so grško poiemnovanje Aiguptos (egipčan) izpisali v arabščini, ki v pisni obliki ne pozna vokalov in napisano so ponovno izgovorili kot coptho v zahodnjih jezikih kopt. V začetku se je ta pojm nanašal izključno na predstavnika egiptovskega ljudstva. Od prvega tisočletja naprej, ko je po močni islamizaciji večina egiptovskega ljudstva postala muslimanska, pa je ta pojem označeval tiste egiptčane, ki so ostali zvesti krščanstvu, označeval pa je tudi njihovo vero in kulturo.

Verjetno je bilo krščanstvo v Egiptu že v apostolskih časih predvsem v judovnskih skupnostih. V letih 115 in 117 je bilo hudo preganjanje judov in posledično tudi kristjanov, ko so bile krščanske skupnosti praktično uničene. Na pogorišču prvotnega judovnskega krščanstva povezanega z Jeruzalemom pa je zraslo grško krščanstvo s sedežem v Aleksandriji. Koptska Cerkev se prvič uradno pojavi v dokumentih ob koncu drugega stoletja, ko je omenjen aleksandrijski škof Demetrij. Po izročilu na katerega kopti dajo veliko, naj bi bil Demetrij enajsti naslednik evangelista Marka. Ob koncu drugega in na začetku tretjega stoletja institucija, ki je ponos aleksandrijskega krščanstva: Didaskaleion in njeni znameniti člani: Panten, Klemen aleksandrijski in Origen. Zlasti Origen velja za najodličnejšega duha antičnega krščanstva s svojimi nauki o Sveti Trojici, o Kristusu in predsvem z razlagami Svetega pisma, ki predstavljajo neizbrisen razvoj krščanske misli.
To živahno delovanje aleksandrijske Cerkve, ki je vse bolj prehajalo v družbene strukture egiptovskega ljudstva, je bilo brezobzirno zatrto s preganjanji. O tem piše v svoji Zgodovini Cerkve Evzebij iz Cezareje. To obdobje, imenovano 'obdobje mučencev' je nepovratno zaznamovalo koptsko Cerkev. Še bolj pa nekaj desetletij kasneje arianska zmota. Pomemben predstavnik v boju proti ariancem je bil sveti Atanazij. Kljub tem globokim krizam, pa je četrto stoletje v Egiptu obdobje, ko se je pojavilo in utrdilo meništvo.

Pojav muslimanov v sedmem stoletju in močna več stoletna islamizacija pomeni za koptsko Cerkev drastičen upad vernikov. Ob prihodu Napoleona leta 1798 v Egipt pride na površje koptska Cerkvev po tisočletju anonimnosti zelo maloštevilna z komaj sto tisoč verniki.
Vsa ta stoletja so se s strani Rima trudili, da bi prišlo do ponovne povezanosti med koptsko in katoliško Cerkvijo. Po številnih neuspelih poskusih je papež Benedikt XIV., sredi 18. stoletja opustil idejo o združitvi koptske Cerkve z rimsko, saj je v prvi polovici 18. prišlo do nastajanja koptskih katoliških skupnosti. Pionir na tem področju je bil francoski jezuit Claude Sicard, dober poznavalec arabščine, koptske vere in kulture, ki si je pridobil zaupanje do katoličanov naklonjenega patriarha Janeza XVI. Benedikt XIV. je 4. avgusta 1741 potrdil koptsko katoliško hierarhijo. Ob teh začetkih je bilo malo duhovnikov, zato so jo do leta 1895 vodili apostolski vikarji, ki pa kljub temu, da so imeli naziv škof Kaira, niso mogli prejeti škofovskega posvečenja. Od 18. januarja do 3. junija leta 1898 so imeli v frančiškanskem samostanu Muski prvo koptsko katoliško sinodo. Ob zaključku sinode je papež Leon XIII. spoznal, da je prišel čas za imenovanje koptsko katoliškega patriarha. 19. junija na konsistoriju je z papeškim dekretom Alloquendi initium izvoljeni apostolski administrator Gregorij Makarij uradno postal patriarh. Prevzel je ime Ciril II. Pravoslavni patriarh koptske Cerkve Ciril V. je temu ostro nasprotoval.

Sedanji patriarh koptsko katoliške Cerkve je od leta 2006 Njegova blaženost Anton I. Naguib. Vseh katoličanov koptskega obredaj je okoli 265.500.

Audio

Kaldejska Cerkev
Kaldejska Cerkev izvira iz izročila asirske Cerkve oziroma sirsko – vzhodne Cerkve. Ta zadnja je pred kalcedonska Cerkev, ker se je ločila iz občestva z drugimi Cerkvami pred kalcedonskim koncilom. Etnično izhajajo njeni verniki iz judovskih skupnosti v Babilonu, potem ko je Nebukadnezar uničil Jeruzalem in so prevzeli del kulture aramcev, Perzijcev in Arabcev. Kakor je rečeno v apostolskih delih o tistih, ki so bili za binkošti navzoči v Jeruzalemu: »Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji”.

Po enem izročilu naj bi vero prejeli po svetem Tomažu, ki se je na poti v Indijo za sedem let ustavil v Selevkiji, po drugem izročilu pa naj bi vero prejeli po Addaiju sirsko ime za Tadeja, enega od 72 Jezusovih učencev, kateremu naj bi Jezus izročil svojo podobo na tkanini za gobavega edeškega kralja, ki naj bi ob pogledu na podobo ozdravel. Kakor koli že, zgodovinsko je dokazano, da je prišlo krščanstvo v Perzijo iz Edese okoli leta 225.
  Edesa je bilo prvo središče Cerkve v sirskem jeziku, preden se je le-ta razdelila na vzhodno in zahodno Cerkev. Četrto stoletje je bilo odbdobje razcveta asirske Cerkve, ki se je začelo leta 325 po ustanovitvi šole v Nisibiju v današnji jugovzhodni Turčiji. V tej šoli so med drugim tudi prevajali spise iz grščine v sirščino. Med učitelji te šole najbolj izstopa Efrem Sirski. Ko je leta 363 cesar Janez mesto Nisibi prepustil perzijcem, so šolo prestavili v Edeso, kamor se je preselil tudi Efrem. Pod perzijci, ki so imeli uradno vero zoroastrizem, je sledilo veliko preganjanje kristjanov. Izročila poročajo o šestnajst tisoč do celo sto devetdeset tisoč mučencev. Zaradi preganjanja je v perzijski Cerkvi vedno bolj zorela želja, da bi se ločila od zahodne Cerkve in postala samostojna. Na sinodi v Selevkiji leta 486 se je perzijska Cerkev razglasila za nestorijansko ter sprejela za uradno teologijo kristološke spise Teodorja iz Mopsuestije, da je Kristus popolnoma Bog in popolnoma človek in da sta tako v njem dve osebi. Posledično tudi niso sprejeli dogme Efeškega koncila iz leta 431, da je Marija Božja Mati (Theotokos), saj je po njihovem Marija mati le Kristusa človeka.

V VI. stoletju se je začelo živahno misijonsko delovanje nestorijanske Cerkve, ki je trajalo skoraj celo tisočletje. V VIII. in IX. stoletju naj bi bilo na Kitajskem 30 nadškofijskih sedežev z okoli 250 škofijami v katerih naj bi bilo okoli 80 milijonov vernikov. Sledila so stoletja različnih političnih nadvlad od arabcev do mongolov in muslimanov z obdobji preganjanj in miru. Prav tako pa so si v drugem tisočletju sledila bolj ali manj neuspešna prizadevanja rimske Cerkve po ponovni združitvi z nestorijansko Cerkvijo saj večkrat ni bilo jasno s katero strujo se dogovarjati. Obdobje od XV. do XIX. stoletja je obdobje porajanja kaldejske Cerkve, ki pa je bilo ravno zaradi različnih struj, načinov nasledstva patriarhov in političnih nadvlad zelo zapleteno.

Šele leta 1830 je papež Pij VIII. podelil Yuhannanu Hormizdu naslov patriarh, potem ko je obljubil, da ne bodo nadaljevali z načinom dednega nasledstva, nipotizma. Leta 1847 so škofje izvolili za patriarha kaldejcev Youssifa Audo. Med njegovim službovanjem je mnogo nestorijancev prestopilo v kaldejsko Cerkvev. Med prvo svetovno vojno je bilo ubitih okoli 70 tisoč vernikov kaldejske katoliške Cerkve. Leta 1950 so sedež patriarhata prenesli v Bagdad. Od leta 2003 je primas kaldejske Cerkve Njegova blaženost, kardinal Emanuel III. Delly, ki je na čelu malo več kot 351 tisoč vernikov od katerih jih je tretina v diaspori.

Audio:

Sirska katoliška Cerkev
Sirska katoliška Cerkev je nastala iz izročila sirske pravoslavne Cerkve. Dve krščanski Cerkvi sirskega izvora – asirska in sirsko pravoslavna – kljub razlikam v izpovedovanju Vere pripadata istemu kulturnemu prostoru ter tako predstavljata dve veji sirskega krščanstva. Razlike so nastale zaradi drugačnih okoliščin in v različnih obdobjih. Medtem ko se je asirska Cerkev ločila v času 1. efeškega koncila (431) in dobila ime sirska vzhodna Cerkev, se je tako imenovana jakobitska Cerkvev ločila po koncilu v Kalcedoniji leta 451, ter dobila ime sirska zahodna Cerkev. Ta sirska zahodna Cerkev je znana na zahodu kot jakobitska Cerkev; sama pa se ima za antiohijsko sirsko pravoslavno Cerkev.

Sirske Cerkve so se porodile iz skupnosti v Antiohiji, kjer sta uspešno oznanjala Pavel in Barnaba. Antiohijska skupnost je omenjena v Apostolskih delih: »In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane«. Antiohija je postala eden najpomembnejših centrov krščanstva v prvih stoletjih. Njen prvi škof in ustanovitelj je bil, kakor je zapisal zgodovinar Evzebij iz Cezareje, sveti Peter leta 37. Njegov naslednik je bil sv. Euodij, Euodijev pa sv. Ignacij od leta 68 do leta107. V svoji zgodovini je Evzebij o njem zapisal: »Njegovo ime je bilo znano številnim ljudem v antiohijski škofiji, takoj za Petrovim. Sveti Ignacij je bil tako pomemben, da so si od leta 1445 naprej vsi antiohijski patriarhi nadeli to ime in tako zagotovili apostolsko kontinuiteto.

Sirska Cerkev je imela pomembno vlogo pri trinitaričnih sporih. Pavel iz Samosate, antiohijski škof od leta 260 do leta 268, je širil adopcianistične ideje. Njegov učenec Lukijan iz Antiohije pa jih je prenesel na prej na Arija, ki jih je razširil po vsem krščanskem svetu. Prav tako v Siriji se je začel apolinarizem, ki je povzročil nasprotovanja, ki so pripeljala do nestorijanizma. Na nicejskem koncilu so Antiohiji ob Rimu in Aleksandriji priznali sedež patriarhata. Po kalcedonskem koncilu je sprejetje koncilskih odlokov povzročila ločitev v sirski Cerkvi. Tisti, ki so jih zavrnili so se združili v sirsko zahodno monofizitsko Cerkev (že prej je nastala sirska vzhodna Cerkev), tisti ki so koncilski nauk sprejeli so pa ustanovili antiohijski patriarhat melkitske Cerkve.

Perzijska in nato arabska zasedba sirskega geografskega področja sta spodbujali razvoj sirske zahodne Cerkve. Sledilo je obdobje izmenjave politične nadvlade med bizantiskim cesarstvom, muslimani in križarji. V obdobju križarskega cesarstva so se začeli uradni stiki z Rimsko Cerkvijo.

V od 16. stoletja naprej so si jezuiti in kapucini z vidnim uspehom prizadevali, da bi sirsko pravoslavne skupnosti pripreljali nazaj pod okrilje rimske Cerkve. Leta 1782 je sveta sirsko pravoslavna sinoda izbrala za pratriarha škofa jakobita iz mesta Alepa Mihaela Jarweha. Naslednje leto je skupaj s štirimi škofi sprejel katolištvo in ti so ga imenovali za pratriarha v Mardinu. Papež Pij VI. je to izvolitev potrdil. Zaradi tega je prišlo do razkola znotraj sirske pravoslavne Cerkve.

Ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je sirska prav tako kot armenska Cerkev utrpela mučeništvo s strani turkov, nato pa še pokol med prvo svetovno vojno. Po prvi svetovni vojni so patriarhalni sedež prenesli v Beirut. Od januarja 2009 je novi patriarh Antiohije sirokatoličanov Mar Ephrem Joseph Younan, ki je prevzel ime Mar Ignatius Joseph III. Younan, ki je na čelu 130.000 vernikom naseljenim v Libanonu, Siriji, Jordaniji, Iraku, veliko jih je pa tudi v diasporu pridvsem v ZDA, Kanadi, Avstraliji nekaj pa tudi v Evropi.

Audio

Sirsko malankarska in sirsko malabarska katoliška Cerkev
Kristjani v Indiji, splošno znani kot ''kristjani sv. Tomaža'' čeprav jih je manj kot 2% prebivalstva, predstavljajo za hindujci in muslimani tretjo največjo versko skupnost v Indiji. Kristjani sv. Tomaža se imenujejo po delu Indije, ki se imenuje Malabar pa tudi Malankara. To ime označuje jugozahodno obalo Indije, ki se sedaj bolj ali manj vsa nahaja v sedanji deželi Kerala, med mestoma Goa in Cap Comorin na jugu indijskega polotoka.

Navzočnost kristjanov na vzhodu ima zelo stare korenine. Kristjani tega dela sveta, ki se razprostrira od Iraka pa vse do Indije, se imajo za 'Sinove sv. Tomaža'. Vse se je začelo, ko je Tomaž po Jezusovi smrti in vstajenju leta 40 odpotoval iz Jeruzalema in med leti 42 in 49 oznanjal evangelij ljudstvom srednjega vzhoda (Partom, Medijcem, Arkancem, Batriancem, Margiancem), ki so prebivali na področjih današnjega Irana, Iraka, Afganistana in Belukistana. Sveti Tomaž ni ostal v teh krajih, temveč je nadaljeval pot proti vzhodu vse do Indije, kjer je oznanjal evangelij med leti 53 in 60. Ob jugozahodnidni obali so ljudstva z navdušenjem in veseljem sprejela njegovo oznanjevanje. Nato je nadaljeval svojo pot proti jugovzodni obali, kjer je tudi oznanjal evangelij. Svoje poslanstvo je potrdil z mučeništvom. Med njegovim zadnjim apostolskim potovanjem nekje med leti 68 in 72, so ga ubili s sulico v Kalamini, to je današnji Mylapoor v bližini Madrasa. Pokopali so ga v Mylapoorju, kjer je njegov grob, kamor ga še danes mnogi prihajajo častit.
Že od antike je imela južna Indija povezave z Sredozemljem in z zahodnim azijskim svetom, kar je olajšalo nastanek Cerkva na tem področju. Posebno tesne povezave je indijska Cerkev ohranjala z asirsko vhodno Cerkvijo. Številni kristjani, ki so med preganjanji v perzijskem cesarstvu pribežali na južne in zahodne obale Indije, so tukaj našli gostoljubnost. Čeprav je vzhodna asirska Cerkev vse od prvih stoletij redno pošiljala škofe, da bi posvetili duhovnike in diakone, je indijska Cerkev, kakor tudi druge Cerkve, ohranila samostojnost in krajevni značaj.

Od osmega stoletja naprej je imela indijska skupnost svojega lastnega metropolita, ki pa ga je vsakič poslala perzijska Cerkev. Ker pa metropoliti v glavnem niso znali krajevnega jezika, so v XVI. stoletju vso sodno oblast prenesli na indijskega duhovnika, ki se je imenoval 'Arhidiakon vse Indije'. Metropolit je ostal duhovni voditelj in je podeljeval le zakramente, medtem ko je bil arhidiakon civilni voditelj vseh kristjanov sv. Tomaža.

Indijski kristjani, ki so bili še v občestvu z vzhodno asirsko Cerkvijo, so z odobravanjem sprejeli ob koncu XV. stoletja Vaska de Gamo in portugalce, kot predstavnike rimske Cerkve. Vendar so se zaradi nerazumevanja razmer v Indiji v naslednjem stoletju začeli nesporazumi, ki so se nadaljevali tudi s prihodom jezuitov. Prišlo je do ločitve v indijski cerkveni skupnosti. Oblikovali sta se dve skupini: eni postali katoličani, drugi so postali jakobiti.

Tisti kristjani sv. Tomaža, ki so sprejeli papeško avtoriteto, so ustanovili sirsko malabarsko katoliško Cerkev in so v Indiji znani kot Pazhayakur. V naslednjih stoletjih je prihajalo do nesporazumov zaradi latinizacije obredov. Najprej je to skušal rešiti Leon XIII. z bolo Quam Jampridem.

Leta 1923 je papež Pij XI. ustanovil popolno sirsko malabarsko hiarhijo in leta 1934 odobril začetek liturgične prenove, da bi ponovno uvedli izvirnen sirsko malabarski obred, ki se je v zadnjih stoletjih zelo latiniziral. Ponovno so uvedli evharisično liturgijo, ki se navdihuje ob sirsko vzhodni liturgiji. Odobril jo je Pij XII. leta 1957. Ta liturgija je pri mnogih naletela na odpor, tako da sta v uporavi oba obreda. Leta 1996 je papež Janez Pavel II. sklical posebno sinodo siromalabarskih škofov, da bi rešili liturgične spore. Čez dve leti je papež škofom podelil polno oblast, da bi olajšal odločitev pri teh sporih.
16. decembra 1992 je papež Janez Pavel II. povzhignil sirsko malabarsko katoliško Cerkev v višjo nadškofijo in imenoval ernakulamskega kardinala Antonya Padiyara prvega Višjega Nadškofa s sedežem v Ernakulamu v Indiji. Sedanji višji nadškof je kardinal Varkey Vithayatil.

Ta prej omenjena samostojnost sirsko malabarske Cerkve je povročila izreden porast vernikov. Leta 1876 je bilo 200.000 vernikov. Do leta 1931 se je število vernikov podvojilo. Leta 1960 jih je bilo že 1.500.000. Ob začetku tretjega tisočetja pa jih je bilo že malo manj kot štiri milijone, od tega 28.000 redovnikov, katerim pa še lahko prišejemo 20.000 redovnikov sirsko malabarskega obreda, ki živijo v skupnostih latinske katoliške Cerkve.

Tisti pa, ki so izbrali svobodo za svojo Cerkev, znani kot Puthenkur, so se obrnili za pomoč pri obnovitvi škofovskega nasledstva na različne vzhodne Cerkve. Ti kristjani sestavljajo siro malankarsko pravoslavno Cerkev (ali tudi imenovano kot sirsko pravoslavno jakobitsko indijsko Cerkev).

Leta 1926 se je skupina petih škofov uprla sodni oblasti sirsko pravoslavnega patriarha v Indiji in naložila nalogo enemu izmed njih, Geevarghesu Mar Ivaniosu iz Kerale, da obnovi pogajanja z Rimom. Leta 1932 je papež Pij XI. potrdil ustanovitev sirsko malankarske katoliške Cerkve z ustanovitvijo dveh škofij in podelitvijo palija. Sedanji višji nadškof, izvoljen leta 2007, je njegova blaženost Moran Mor Cleemis Isac Thottunkal. Sirsko malankarska katoliška Cerkev šteje 400.000 vernikov.

Audio: