Baptista Kamila Varano (1458 -1524)

Blažena Baptista Kamila se je rodila v Camerinu 9. aprila 1458 kot hči princa Julija Cezarja iz Varana in gospe Cecchine. Čeprav je bila nezakonska, je deklica odraščala v očetovi palači, kjer je prejela pod skrbnim vodstvom prinčeve žene Ivane Malatesta primerno izobrazbo v različnih veščinah ter v književnosti.

Okoli osmega ali desetega leta je potem, ko je poslušala nagovor pridigarja brata Domenika iz Leonesa, naredila zaobljubo, da bo vsak petek premišljevala Gospodovo trpljenje in potočila vsaj eno solzo. Ta preprosta naloga, sprejeta v dekliškem navdušenju, ki jo je zvesto izpolnjevala, četudi jo je to stalo nemalo žrtev, ji je odprla neizmerna obzorja milosti in jo je pripeljala v bogato duhovno življenje. Sama je napisala: »Ta sveta beseda je bila po Svetem Duhu vtisnjena v moje nežno in otroško srce na tak način, da ni nikoli več šla iz srca in ne iz spomina.« Kakšno leto zatem je nek drugi frančiškan, brat Pacifik iz Urbina spodbudil Kamilo naj vzraja v tej zaobljubi.

Med 18. in 21. letom je preživela v notranjem duhovnem boju zaradi privlačnosti nad stvarmi tega sveta, toda nikoli se ni odpovedala svojemu trpečemu Gospodu in je iz ljubezni do njega začela s še strožjim asketskim življenjem. Ko je razlagala to obdobje svojega notranjega življenja, je s prepričanjem zapisala: »Blagor tistemu ustvarjenemu bitju, ki zaradi kakršne koli skušnjave ne opušča dobrega, ki ga je začel!«

Med postom leta 1479 je v cerkvi sv. Petra v Muraltu preko pridige brata Frančiška iz Urbina, med bedenjem pred praznikom Oznanjenja, dobila notranje razsvetljenje v katerem je razumela neprecenljiv dar posvečenega devištva. Med velikonočno osmino, potem ko je opravila življensko spoved pri bratu Oliverju iz Urbina, je prejela dar globokega notranjega očiščenja.

Tako pripravljena biti vsa za Kristusa je potem, ko je oče po dveh letih upiranja popustil, 14. novembra 1481 vstopila v samostan klaris v Urbinu in sprejela ime sesta Baptista, kar je bilo v tistem času običajno ime tudi za žensko. Proti koncu leta 1483 je izrekla večne zaobljube. Prve dni januarja 1484 se je vrnila v Camerino in z osmimi sosestrami v nedeljo 4. januarja ustanovila novo skupnost Ubogih sester svete Klare in sicer v samostanu, ki ga je njen oče kupil od Olivetskih menihov.

Nato jo je Njen Božji ženin obdaril s številnimi izrednimi darovi, kot je izpričano v njeni avtobiografiji: notranja razsvetljenja, žareče besede, zamaknjenja, videnja angelov in svetnikov. Predvsem pa ji je bila dodeljena nepotešljiva želja biti deležna notranjih bolečin svojega Odrešenika, kot jih je doživljal med svojim trpljenjem. Dnevno se je duhovno hranila s premišljevanjem Svetega pisma in s svetim bogoslužjem in tako živela ob nenehni Božji navzočnosti, kot je to potrdil njen duhovni oče Anton iz olivetske Segovie. Baptista je v tem času napisala različna mistična besedila, ki so jih zaradi razumnosti cenili znani cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi sveti Filip Neri.

Pri 35 letih je bila prvič izvoljena za opatinjo, nato je bila za to službo še večkrat potrjena. Za Baptisto pa je prišel tudi čas preizkušenj. Prva preizkušnja je bila tako imenovana suša duše, ki je trajala pet let med leti 1488 in 1493, saj je okušala molk Njega, ki je bil edini smisel njenega življenja. Odsev tega duhovnega trpljenja je na široko opisala v svojem avtobiografskem pismu, ki je znano pod naslovom »Duhovno življenje.« V drugi preizkušnji pa je bila ranjena ravno v tem, kar je imela zelo rada. Najprej ker je papež Aleksander VI. izobčil njenega očeta, ki je bil spoznan za krivega, ker se je upiral omejitvam, ki so jih naložili gosposki v Camerinu, zatem pa še, ker je dal Cesare Borghia zapreti očeta in tri brate in jih je 9. oktobra 1503 tudi usmrtil. V takšnih tragičnih okoliščinah je Baptista zaman iskala zatočišče v mestu Fermo, najdla ga je v mestu Atriu, ki je spadalo pod neapeljsko kraljestvo, pri Izabeli Piccolomini Todeschini ženi Mateja Acquavive Aragonskega. Po smrti Aleksandra VI. 18. avgusta 1503 se je Baptista vrnila v Camerino, kjer je njen najmlajši brat Janez Marija spet pridobil nazaj gospodstvo nad Varanom.

28. januarja 1505 jo je papež Julij II., ki jo je zelo cenil, poslal ustanovit novo skupnost klaris v mesto Fermo, kjer je ostala dve leti. V letih 1521-22 je ustanovila novo skupnost klaris v kraju sveti Severin v pokrajini Marche. Zaradi njenega duha brezpogojne ljubezni je bila lahko v službi bližnjim na različne načine: kot duhovna voditeljica sosestram, pri pisanju traktata »Čistost srca«, za katerega jo je prosil nek redovnik, pri posredovanju za obsojene na smrt in pri osvoboditvi mesta Treia pred najemniško vojsko. Po pričevanju neke njene sosestre je bil v srcu Baptiste prostor za vso Kristusovo cerkev, za katero je molila in trpela. Saj so jo poleg slabih razvad in nerednosti cerkvenih dostojanstvenikov ranile tudi novice, ki so od 1517 prihajale iz Nemčije, kjer je avguštinski menih Matin Luter zagovarjal ločitev od Rimske cerkve.

V starosti 76 let, od katerih je 43 preživela v intimnosti samostanske klavzure, je bilo njeno hrepenenje, da zapusti ječo svojega telesa in gre h Kristusu, uslišano 31. maja 1524. Umrla je neopazno, zaradi kuge, ki je bila naokoli, v samostanu v Camerinu, kjer so še danes njeni ostanki.

Audio